Družinski geni (po očetu in materi je furlanskega rodu) so ga obdarili z izjemno nadarjenostjo, umetniško tankočutnostjo in otroško radovednostjo do vsega, kar je spoznal človeški um in dojelo tankočutno srce. Pri njem pa se teološka razgledanost druži tudi z izjemnim občutkom za človeka. Vsakega človeka, predvsem pa tistega v stiski in preizkušnji. Tega se je navzel v domači družini v Mirnu pri Gorici, v izobraževalnih ustanovah v Italiji, na prvem delovnem mestu v Idriji (ker se je komaj rešil likvidacije), pa tudi v Velikih Žabljah (kjer bi kmalu umrl zaradi napačnih zdravil), v Prvačini (kjer se je za ljubi kruhek moral preleviti v vinogradnika in kletarja), pa tudi v Črničah, kjer je ostal do leta 2021. Njegov veliki učitelj je bilo življenje, nekaj pa je k temu prispevala tudi zvedavost, ki ga je od radovednosti vodila k novim spoznanjem in duhovnim odločitvam.

Pred oltarjem sv. Vida v Črničah, kjer je bil do svojega 102. leta duhovni pomočnik. FOTO: Alen Ušaj

Življenje v lepo urejenem, svetlem in staremu človeku prilagojenem Petrovem domu pa se mu še zdaj, v zrelih letih, zdi preveč mirno in spokojno. Ob ohranjeni energiji in čilosti si želi družabnosti, povezanosti, pogovorov, pa tudi resnih in zahtevnih teoloških in drugih »debat«, da bi si laže uril spomin ter, kolikor je mogoče, širil umska in duhovna obzorja. Nekako se ne more sprijazniti, da »sposobnejši od njega ne dajo od sebe« – kakor je nagajivo menil Prešeren – »nobene fige«. Pri tem pozablja, da so njegova kolesca podmazana bolj, kakor bi v teh letih pričakovali. Saj se na njem še kako prepričljivo potrjuje misel dr. Antona Trstenjaka, da so tisti, ki ostajajo dejavni in umsko aktivni tudi v poznih letih, veliko dlje prisebni in živahni.

V poslušanju platinastega jubilanta. FOTO: Pavel Bratina

Gospod Aleksander redno vstaja, mašuje, moli brevir, spremlja verski tisk, sprejema obiskovalce in se veseli vsakega trenutka, ki mu ga v teh častitljivih letih naklanja Gospod.

Slovenski duhovniki ostajajo v duhovniški službi, dokler je le mogoče. Število delavcev v vinogradu, ki mu pravimo pastoralno delo, se zmanjšuje, zato je vsak škofov pomočnik na župniji pomemben in krvavo potreben. Gospod Lestan se je tega zavedal, zato je kot duhovni pomočnik župnika Rafka Klemenčiča, ki zdaj vodi in duhovno oskrbuje kar tri župnije (poleg Kamenj in Črnič še Batuje), ostal v Črničah vse do 102. leta. Več zaradi betežnosti v nogah in občasnih vrtoglavicah ni bilo mogoče. Ljudje pa se ga še kar spominjajo in pričakujejo, da bi se še kdaj znašel med njimi in jih tudi s tem pomladil, vrnil v čase, »ki so bíli«.

V družbi zveste obiskovalke. FOTO: Alen Ušaj

Gospod Aleksander – še na mnoga leta! Pred vami je 81-letnica duhovništva (ki jo boste obhajali 30. maja), potem, prihodnje leto vas čaka okrogli, 105. rojstni dan. In ker sta z Gospodom življenja zmenjena, da se trije najpomembnejši dogodki vašega življenja (rojstvo, god in mašniško posvečenje) zvrstijo v mesecu maju, bodite do prihodnjega maja brez skrbi. Tudi zaradi nas, ki vas potrebujemo.

Kako hitro teče čas. FOTO: Pavel Bratina

Več si o življenju in delu Aleksandra Lestana lahko poiščete, preberete in ogledate tudi na spletni strani župnij Kamnje, Črniče in Batuje.