»Mohorjeva družba je bila prva organizacija v zgodovini, ki je povezala in duhovno zedinila Slovence celotnega etničnega prostora, vključno s Prekmurci. V njej se je uresničila Slomškova vizija društva, ki bo načrtno skrbelo za tiskanje dobrih slovenskih knjig, do katerih bodo imeli dostop vsi,« je za Družino povedala ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič in dodala, da so mohorjevke po zaslugi duhovnikov – poverjenikov dosegle vsako slovensko hišo. 

Mohorjeva je Slovence naučila brati, moliti in peti ter jih vodila do vsakršnega napredka in visoke kulturne omike. Knjiga je povezala Slovence kot Mohorjeve naročnike, najbolj prav v najtežjih letih, leta 1918 je imela 90.512 naročnikov. 

Naklade so bile višje kot pri marsikaterih drugih velikih narodih, članstvo je izražalo pripadnost slovenstvu, pomenilo je dejanje upora proti pritiskom vseh totalitarizmov. 

Mohorjeva je razpisala prvo slovensko literarno nagrado (dobil jo je Josip Jurčič za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar) in se zgodaj začela zavedati, da je treba pisatelje plačati, tako je pospeševala profesionalno pisateljevanje.

Mohorjevo družbo sta ustanovila duhovnik in politik Andrej Einspieler (1813–1888) in slavist Anton Janežič (1828–1869) ter njuni prijatelji. K temu jih je spodbujal Anton Martin Slomšek.

Že leta 1852 je družba svojim članom poslala 785 knjig. Prvi je družbo vodil Andrej Einspieler iz Celovca. V tistem času je bil Celovec zelo slovenski. Člani te družbe so bili ljudje iz vseh vrst poklicev, od škofov do kuharic in kmetov.

Družba je imela katoliško usmeritev, vendar je skrbela za knjige, namenjene širšemu bralskemu krogu. Imela je izjemno vlogo pri vzgoji branja. Izdajala je povesti, t. i. mohorjevke in koledar. Leta 1860 je imela tisoč članov, leta 1891 pa že več kot 50.000 članov.

Leta 1858 je pisatelj Fran Levstik v Popotovanju od Litije do Čateža sestavil program, ki ga je leta 1863 prevzela Mohorjeva družba. Po njegovih načelih je razpisala nagradni natečaj za »najboljšo izvirno pripovedko«.

Tri Mohorjeve

Mohorjanska literatura je bila pisana z namenom, da deli vzgojne nauke in kratkočasi ljudi, njeni predvideni žanri pa so bili kmečka, zgodovinska, krajepisna, narodopisna in biografska povest. 

Povesti so izhajale v Koledarjih Mohorjeve družbe od leta 1860 do danes, v zbirki Slovenske večernice, prav tako od leta 1860 do danes, v samostojnih izdajah in mohorjanski periodiki. Bralci so bili skozi mohorjanske žanre deležni trojne vzgoje: verske, domovinske v zgodovinski povesti in gospodarske vzgoje v kmečki povesti.

Po prvi svetovni vojni se je po posvetu z generalom Rudolfom Maistrom družba preselila na Prevalje in tam ostala do 7. decembra 1927, vendar se takrat ni vrnila v Celovec, ampak so se preselili v Celje. Število članov je padlo skoraj za polovico tudi zato, ker Goriška in Koroška nista bili več v isti državi. 

Ko je bila Mohorjeva na Prevaljah, so bili leta 1924 goriški Slovenci prisiljeni ustanoviti lastno Goriško Mohorjevo družbo, če so si hoteli priskrbeti mohorske knjige. Na Prevaljah je leta 1922 prevzel uredništvo Fran Saleški Finžgar. Med drugo svetovno vojno je bilo uredništvo družbe v Ljubljani. Mohorjeve so danes v Celju, Celovcu in Gorici.

Dobre knjige

»V letu 1923, ko se je ustanavljala Goriška Mohorjeva družba (GMD), je bil njen namen opredeljen takole: 'vzgajati slovensko ljudstvo v Italiji po katoliških načelih, mu ohranjati nravno in svetostno življenje ter tako pospeševati katoliško vero',« pove predsednik Goriške Mohorjeve družbe Renato Podbersič. 

K temu naj pripomore izdajanje in razširjanje dobrih knjig, napisanih v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere.

»Gotovo je danes stanje drugačno kakor ob začetkih GMD, ker povpraševanje po dobrih knjigah večerniške zvrsti zapolnjujejo založbe iz matične Slovenije. Kljub temu je še vedno dovolj prostora za zamejsko obarvane vsebine: tako povesti kakor tudi drugih literarnih zvrsti, kot npr. sodobnih zgodb, ki jih piše življenje mladih ali v družbi prizadetih oseb.«

Izpostavil je izdajo Primorskega slovenskega biografskega leksikona v letih 1974–1994 (20 snopičev), s katerim je GMD slovenskemu zamejskemu človeku ponudila na vpogled številne osebnosti, ki so gradile primorsko svetno in cerkveno preteklost. S tem je v slovenski prostor prinesla svoj zahodni primorski delež na tem področju, ki ni zanemarljiv in je še danes pomemben.

Pravi, da bi naše zahodno zamejstvo brez GMD bilo precej bolj siromašno in razbito, saj ga je ta v svojih 97 letih obstoja bogatila in povezovala, mu utrjevala razloge za obstoj ter krepila upanje, da ima ta mala zamejska skupnost od zahodnih Julijskih Alp do Tržaškega zaliva pomembno poslanstvo in neprecenljivo vlogo.

Za narodov blagor

Tudi Franz Kelih, direktor Mohorjeve družbe v Celovcu in vodja založbe, poudari, da Mohorjeva v Celovcu že 170 let deluje za narodov blagor. Pod različnimi spremljajočimi se spremembami in okoliščinami je delovala z jasno usmeritvijo, dala je slovenskemu narodu dobre knjige za um ter za razum, a prav tako tudi za dušo in srce. 

»Kot najstarejša slovenska založba in tudi najstarejša izobraževalna ustanova koroških Slovencev, aktivna na petih izbranih krajih, z izbranim, deloma z dvojezičnim knjižnim programom skrbi za izid dobrih knjig različnih žanrov: od zgodovinskih, prek regionalnih tem, otroške in verske vsebine so nam prav tako pomembne, kakor tudi slovenska literatura. Kot edina založba skrbi tudi za redno izdajanje slovenskih učbenikov za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem, smo dobavitelji veroučnih knjig za krško škofijo in tudi članica vseavstrijskega združenja katoliških založb ter tudi pogodbena partnerica avstrijske šolske akcije pri ministrstvu za šolstvo. Bila je tudi odlikovana z najvišjim državnim priznanjem za ohranitev in krepitev narodne samozavesti Slovencev v matični domovini, v zamejstvu in po svetu.«

Prihodnost Mohorjeve

Dr. Tanja Ozvatič poudari, da Celjska Mohorjeva družba, ki je zvesta izročilu ustanoviteljev, črpa iz korenin slovenstva ter skozi moč tiskane knjige skrbi za ohranjanje in razvoj lepega slovenskega jezika, kulturnega in duhovnega izročila, temelječega na krščanskih vrednotah. 

Spomni, da danes sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. Od ustanovitve neprekinjeno izdajajo najstarejšo slovensko knjižno zbirko Slovenske večernice ter Mohorjev koledar in druge za slovenski kulturni in duhovni prostor nepogrešljivo pomembne zbirke (Religiozna misel, Cerkveni očetje, Antika, Nobelovci, Slomškova zbrana dela, Neminljivi).

Renato Podbersič pa doda, da zadnja leta vse tri Mohorjeve družbe ugotavljajo potrebo po skupnih izdajah knjig. »Treba pa bo razmisliti o bolj pogumnih skupnih odločitvah pri izdajateljski dejavnosti, ki bo upoštevala upadanje števila slovenskih bralcev, racionalizacijo stroškov prodaje in še marsikaj drugega.« 

Navrgel je tudi nekoliko drznejše razmišljanje, ali danes še vedno potrebujemo tri Mohorjeve družbe? »Vemo, da so sedanje tri nastajale pod vplivom političnih, družbenih, ekonomskih in zgodovinskih dejavnikov. So ti dejavniki še vedno takšni, da zagovarjajo obstoj treh Mohorjevih družb?«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (30/2021).