Tako sem v petek, 23. junija, po opravljeni službi, okoli tretje ure popoldne začel svojo pot. Zavedal sem se, da moram biti ob 9. uri zvečer pred Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je bilo določeno zbirno mesto tistih, ki bodo ponoči romali na Brezje. Kaj reči o tem delu poti? Nič kaj veliko nisem razmišljal, saj sem moral velik del preteči, da mi je časovno uspelo priti v Ljubljano. Za piko na i pa me je v vmesnem času zajela huda krajevna nevihta, ki sem jo prevedril v eni od obpotnih avtobusnih postaj.

Ob prihodu v Ljubljano sem na obraz dobil prvi nasmeh, saj sem vedel, da je prvi del poti za mano. Zaradi časovne stiske, ki je nastala zaradi prej omenjene nevihte, sem se bil prisiljen usesti na enega od avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa, ki me je pripeljal do Šentvida. Tam me je pričakala številčna množica mladih romarjev in romark, ki so še zadnjič sedeli na klopeh in robnikih, preden smo krenili na pot. Duhovnik Matevž Mehle nam je podelil blagoslov ter podal osnovne informacije glede same poti. Kaj hitro sem ugotovil, da bo slednja pot čisto nekaj drugega, kot je bila do Ljubljane.

Obdajali so me super ljudje, s katerimi smo se pogovarjali o najrazličnejših možnih temah. Debatirali smo o veri in življenju nasploh. Skupaj smo molil rožni venec ter nekajkrat tudi kakšno zapeli. Zelo mi je bila všeč tudi možnost spovedi med samim romanjem, saj sta nas spremljala dva sobrata redovnika ter že prej omenjeni duhovnik. Spotoma se nam je v Kranju pridružila večja skupina romarjev. Na koncu nas je bilo približno 180. Koraki so bili vsako uro težji, podplati so že krepko pekli, toda ko smo dočakali sončni vzhod ter zmolili jutranjo molitev, nam je Bog namenil še tisto malo moči, da bi prišli do končnega cilja. In smo res. Ni lepšega občutka, kot je ta, ko zagledaš tablo Brezje, narediš še nekaj korakov ter v jutranjih sončnih žarkih zagledaš baziliko Marije pomagaj.

Mladi pri tabli za Brezje. FOTO: Katoliška mladina

V tistem trenutku pozabiš na vse bolečine v nogah. Ob 7. uri zjutraj je sledila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Priznam, da sem proti koncu svete maše tudi jaz čutil svoje noge in imel težke oči. Na srečo so me toplo sprejeli v Romarskem uradu Brezje, kjer so mi ponudili prenočišče, da sem si nabral moči za nadaljnjo pot proti Triglavu.

Nisem pa načrtoval le pot svojega romanja, ampak svoji družini organiziral še sobotni izlet, češ naj gredo na otoček sredi jezera na Bled, kjer me bodo spotoma pobrali na Brezjah in mi pripeljali gorsko opremo. In tako je tudi bilo. Okoli tretje ure popoldne, pred odhodom iz Marijinega objema na Brezjah, mi je p. Robert Bahčič podal blagoslov za srečno pot na Triglav.

Znova je sledila pot po glavni cesti po trdem asfaltu. Hvaležen sem bil družini, saj mi je bila pot olajšana za slabih 15 kilometrov. Toda nikoli v življenju ne bom pozabil, kako se je vlekla cesta na Pokljuko. Ovinek za ovinkom, kjer ni bilo videti konca oziroma je bil, toda na koncu konca je bil znova začetek -nov ovinek. To je bila pot vztrajnosti, molitve, kesanja pa tudi spraševanja "kaj mi je tega treba". A vsaka zemeljska stvar se enkrat konča in tudi ta cesta se je. Sledila je gorska hoja, najprej po gozdu, pozneje pa po pesku in skalah. Približno ob osmi uri zvečer sem prišel do Vodnikovega doma na Velem polju (n. v. 1817), kjer sem imel namen prenočiti. Toda tam sem doživel šok, kajti vse kapacitete tiste noči so bile zapolnjene. Na srečo sem od prijaznih ljudi dobil informacijo, da kakšnih petnajst minut stran stoji planinska koča Pastir. Nemudoma sem odhitel tja, saj se je počasi že začelo mračiti ter je postajalo vedno bolj hladno. Ob prihodu do koče pa znova enak stavek kot tisti prej v Vodnikovem domu. Takrat mi je v glavo šinila misel iz Lukovega evangelija, ki opisuje Jezusovo rojstvo: "ker v prenočišču zanju ni bilo prostora". Toda na srečo je bila gospodarica planinske koče tako prijazna, da me je peljala do prav posebnega bivaka, ki ga je zgradil in v njem prenočeval duhovnik Branko Zadnik.

Bivak, kjer je Tilen prenočil. FOTO: Osebni arhiv

Bil je kot nalašč zame in za moje romanje, saj je bila v zadnjem delu bivaka v skalo oblikovana kapela, kjer vsaj enkrat letno darujejo sveto mašo. Kapela je posvečena Devici Mariji, tako da sem bil znova v njenem objemu. Bil sem počaščen, da sem lahko prenočil na tem mestu.

Budilka je bila nastavljena na 4.30. Sledilo sta še zadnji dejanji mojega romanja, najprej priti do koče Planika in nato vzpon na Triglav. Okoli osme ure zjutraj sem zagledal Aljažev stolp in se zavedal, da mi je uspelo. Počutil sem se kot tekač, ki prečka ciljno črto na olimpijskih igrah. Bil sem ponosen, da sem simbolno počastil rojstni dan naše države na prav tem mestu.

Na vrhu Triglava: »Počutil sem se kot tekač, ki prečka ciljno črto na olimpijskih igrah.« FOTO: Osebni arhiv

Zaradi močnega vetra sem se moral hitro odpraviti proti Kredarici in naprej v dolino. A tik pred ciljem so se začele težave. V desnem kolenu sem začutil bolečino, ki se je iz koraka v korak samo stopnjevala. Bilo je hudo, a če je lahko Jezus za nas prinesel križ na Golgoto, bom lahko tudi jaz prišel v dolino, sem si dejal. Na koncu mi je le uspelo, a sem za pot, ki bi jo drugače prehodil v dveh urah, potreboval vsaj trikrat več časa. Ko sem končno prispel na ravninsko makadamsko cesto na Pokljuki, je mimo pripeljal avto, ki mi je ustavil, saj sem vidno šepal. V njem je bila mlada družina iz Bohinja, ki se je vračala domov z nedeljskega izleta. Ponudili so mi prevoz, za kar sem jim bil izmerno hvaležen. Pred Hotelom Pokljuka pa so me pričakali prijatelji, s katerimi smo odšli skupaj domov. Z avtom seveda!

Slaba dva tedna po romanju lahko rečem, da se je koleno pozdravilo, saj ne čutim nobenih bolečin več. Lepi spomini z romanja pa ostajajo in jih bo zelo težko pozabiti. Zelo sem bil presenečen, koliko dobrih ljudi sem v teh treh dneh srečal. Vsi so mi brezpogojno pomagali, ko sem pomoč potreboval. Hvaležen sem tudi za vsa nova prijateljstva, ki sem jih sklenil med hojo. Na koncu pa gre velika zahvala dobremu Bogu, ki me je skozi celotno pot varoval in vodil.