Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« 

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10–18)

V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče –, je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega videza, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. 

Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje.

Kesanje

To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10). Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja. 

Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. 

Bolečina, ki se rodi ob kesanju, nam je neznosna, zato ga ne maramo, bolečina, ki je tako pogosto najboljši zdravnik, ker nas sili, da nekaj popravimo, pozdravimo, potolažimo.

Pa ne govorim o potrebnosti kazni oz. bolečine, temveč o občutljivosti. Kazni ničesar ne popravijo, pozdravijo, potolažijo, če ne razumemo, da smo nekaj naredili narobe, če se v nas ob tem nič ne zgane. 

Treba se je torej najprej nehati sprenevedati, da je vse v redu, če ni. Dopustiti si bolečino ob tem, kar sem storil. Dopustiti si, da se prepoznam kot nepopoln človek, ki dela napake. Dopustiti si jok. Potem lahko kaj postane drugačno.

Ljubezen

Potem pa sami od sebe pridemo do vprašanja: »Kaj naj storimo?« Ker v sebi zaradi kesanja spet čutimo ljubezen. In želimo nekaj storiti.

Janezovi odgovori na to vprašanje so za vsakogar drugačni, a vselej zelo konkretni. Množicam reče: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Vojakom: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,11.13.14). 

Vsakemu pove svoje, a vendar nič kaj posebnega, nobena nemogoča naloga ni odzvati se na lastno kesanje. Samo živeti pravično.

Kajti pravičnost je prvi korak, s katerim se začne med nami graditi Božje kraljestvo, s katerim se »pripravi pot Gospodu« (Lk 3,4). In to je pot, po kateri se začnejo stvari urejevati, se spravljati v red in harmonijo med ljudmi: najprej dati vsakomur, kar mu pripada, nič več, a niti nič manj. 

Vsakomur dati njegovo mesto v družbi in v svojem srcu. Kajti kjer je prostor za človeka, je prostor tudi za Boga.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (50/2021).