Zakonca Nina Šenk Kosem in Franc Kosem sta mednarodno uveljavljena glasbenika. Ona, Ribničanka po rodu, je skladateljica, od leta 2004, ko je ob koncu študija na Akademiji za glasbo v Berlinu prejela evropsko nagrado za najboljšo skladbo festivala, je bilo na največjih svetovnih odrih in festivalih že prek tristo izvedb njenih skladb sodobne klasične glasbe. On, doma iz Radeč, je trobentač, solist, komorni in orkestrski glasbenik, že 15 let zaposlen v orkestru Slovenske Filharmonije in docent na Akademiji za glasbo. Oba sta tudi že nagrajenca Prešernovega sklada. Nina je bila v začetku letošnjega junija kot najmlajša v zgodovini sprejeta med izredne člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Skladateljica Nina Šenk Kosem in trobentač Franc Kosem (fotografije Tatjana Splichal)

Akademik – običajno se nam ob tem nazivu naslikajo pred očmi starejši, izkušeni gospodje, ki so posredovali svetu že vso svojo modrost in znanje …

Nina (nasmeh): Tudi sama sem na članstvo v SAZU gledala kot častno funkcijo, rezervirano za starejše gospe in gospode.

Torej je bilo presenečenje veliko?

Nina: Že pred časom mi je prišlo na ušesa, da me krog akademikov iz razreda za umetnost predlaga za sprejem med člane. Sama pri sebi sem si mislila, da je to sicer lepa gesta, nekakšna potrditev, da me starejši kolegi skladatelji opazijo, cenijo, da spoštujejo moje delo, prepričana pa sem bila, da se to – prav zaradi mojih let – ne bo zgodilo. Sprejem med akademike potrjuje, da so dosežki pomembni in cenjeni ter da moja starost oziroma mladost ni ovira. Sprejeta sem pri 37 letih, najmlajši doslej je bil pri 39, tako da prav velike razlike ni.

Je to le še ena lovorika ali kaj več?

Je velika čast, ki pa mene še bolj spodbudi kot da bi le uživala v lovorikah. Vsak akademik mora vsako leto pripraviti poročilo o svojih dosežkih. Poleg tega so ob sprejemu tudi nas, nove člane, pozvali, da se dejavno vključimo v delovanje inštitucije. Meni se zdi bistveno pri članstvu, da bom lahko prek te inštitucije, ki ima zgodovino, ima častnost, ima zaupanje – za nišo sodobne klasične glasbe, ki je pri nas zanemarjena, naredim kaj dobrega.

Mož akademikinje, ne zveni slabo!

Franc: (nasmeh) Izvolitev je prav posebno priznanje Ninemu delu in verjamem, da so izbrali pravo osebo. Kot vidim, pa ostaja še naprej ob uspehih ponižna in hvaležna a obenem neustavljiva v osebni rasti.

Nina: Najlepše mi je bilo, ko je na sprejemu pristopila k meni akademikinja ga. Turnšek in mi povedala, da je bila ona ena izmed prvih žensk sprejetih na SAZU. In da je vesela, da je dobila tako mlado kolegico. Podpora žensk je nasploh velika.

Se pri nas da živeti od skladanja?

Nina: Samo v primeru, da dobivaš naročila iz tujine. Sama dobivam veliko naročil iz tujine.

Kako je Nino odkrila tujina? Kako Franc v Nininih skladbah, izvajanih na svetovnih odrih, prepozna ženin "podpis"? Je napisala tudi že skladbe za trobento in kakšen inštrument sploh je trobenta? Kako nastaja skladba in kako ve, da bo naročnik zadovoljen, da bo skladba odmevala? ... o tem v novi tiskani številki Družine.

Koliko sodobnih skladb se izvede samo enkrat?

Nina: Veliko. Skladatelji se trudimo, da bi prišlo do čim več izvedb, vendar vse inštitucije, festivali, programi hočejo nove skladbe, krstne izvedbe. Redkejše so želje za izvedbo kakšne starejše skladbe, sploh pri večjih sestavih.

Kaj od sodobne glasbe bo ostalo? Imamo danes Mozarte in Mahlerje? Je predsodek, da veliko sodobne klasične glasbe ni poslušljive? Bi morali imeti predznanje, da bi nas nagovarjala? O tem v novi tiskani Družini.

Kako se nekdo odloči, da bo skladatelj?

Nina: V naši družini ni glasbenikov, meni pa je bila glasba ves čas blizu. Začela sem z blok flavto in klavirjem v nižji glasbeni šoli v Ribnici, nadaljevala na glasbeni gimnaziji, ko sem se odločala za študij na Akademiji, sem izbrala smer kompozicija, ker se mi je zdel najbolj širok študij, spoznavanje glasbene zgodovine, teorije. Spogledovala sem se tudi s študijem jezikov, ampak vsakič, ko sem bila v precepu, je glasba zmagala. Ob koncu študija so prišle že prve nagrade in takrat sem si rekla, da bom skladala, dokler bodo naročila.

Kaj sakralnega ste že napisali?

Nina: Nekaj malega že. Rada bi več, a ni naročil za to zvrst. Da bi pisala za v »predal« tisto, kar si sicer želim, pa mi sploh zdaj ob majhnih otrocih in veliko naročil, zmanjka časa. Tudi za zbore zaenkrat ni bilo naročil, bom pa napisala za Mariborsko narodno gledališče opero Marpurgi, izvedena bo prihodnje leto ob njihovi 100. obletnici.

Franc, tudi za trobento se najbrž niste navdušili na koru, kjer poje vaša mama?

Franc: Oče je rad poslušal Louisa Armstronga pa Avsenike, tudi ostalo dobro glasbo je imel rad. In ko sem izrazil željo, da bi igral trobento, mama in ata nista imela pomislekov. Ves čas sem imel njuno podporo. Spomnim pa se, da sem samo enkrat obupoval in želel odnehati. Takrat mi je oče rekel: »Če boš odnehal, mi tega nikoli ne očitaj. Če boš pa vztrajal, imaš mojo podporo.« Pravzaprav je odločitev prepustil meni, hvaležen sem mu še danes.

Pred kratkim ste v cerkvi na Kostanjevici izvedli čudovit koncert. Za trobento je dovolj sakralne literature?

Franc: Na Kostanjevici sva z organistom Tilnom Bajcem sodelovala pri maši ob blagoslovu obnovljenih starih orgel, izvajala sva izbor baročnih del v priredbi za trobento in orgle. Sicer pa je trobenta vključena v veliko število sakralnih del, zelo znani so pasijoni, maše in oratoriji. Žal pa se te literature pri nas premalo izvaja, sam menim, da bi v večjih cerkvah pri nas morali zbrati pogum in v prazničnih obdobjih postaviti izvedbe Božičnega oratorija Johanna Sebastiana Bacha, oratorij Mesija Georga Friedricha Haendla,...

Celoten intervju v tiskani družini (štev. 28, z datumom 14. julij 2019)

Nina Šenk Kosem je po študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljevala podiplomski študij na Visoki šoli za glasbo Carla Marie von Webra v Dresdnu in leta 2008 končala mojstrski študij na Visoki šoli za gledališče in glasbo v Münchnu. Dve sezoni (2008/2009 in 2009/2010) je bila rezidenčna skladateljica orkestra Deželnega gledališča v Cottbusu v Nemčiji. Njene skladbe so bile izvedene na pomembnejših festivalih doma in v tujini ter na koncertih po vsem svetu z različnimi orkestri in ansambli. Je prva slovenska skladateljica, katere skladbo so na pobudo članov Berlinske filharmonije izvedli na uglednem festivalu BBC Proms.

Franc Kosem je dodiplomski in podiplomski študij končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dodatno pa se je izpopolnjeval na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju. Od leta 2004 je solo trobentač orkestra Slovenske filharmonije ter od leta 2015 profesor trobente in komorne igre na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Kot solist, komorni ali orkestrski glasbenik se je doslej predstavil na številnih festivalih in koncertnih odrih doma in širom po svetu, sodeloval je s številnimi orkestri. Doslej je krstno izvedel preko trideset del slovenskih skladateljev, številne posnetke njegovih izvedb hrani arhiv Radia Slovenija.

Fotografije: Tatjana Splichal