Prvo berilo: Davidovo kraljestvo bo večno, 2 Sam 7,1–15.8b–12.14a.16; Ps 89;

Drugo berilo: Skrivnosti, od večnih časov zamolčane, so zdaj razodete, Rim 16,25–27

Glej, spočela boš in rodila sina (Lk 1,26–38)

Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Video razlaga za otroke

Najlepši tempelj

Piše: Simon Potnik

Recimo, da nas življenjska modrost uči, da je posploševanje nevarno, če ne že kar neresnično. Ob koncu leta se bodo pojavile tabele in izračuni, delali se bodo rebalansi in tehtala celo življenja. Na koncu bo kdo izpeljal, da nas večina živi povprečno življenje. Pa vemo, da ni povprečnega kihanja, povprečne bolezni, kaj šele povprečnega žrtvovanja, povprečne ljubezni. In že tukaj, v tem našem izbranem, koledarskem ali živem adventu stopamo na pot večnosti. Je to večnost? Ne. Je pa del nje. Tudi ta krhek advent je pot do veličastnega božiča. Veličastnega?

David se zave, da je nekako v nasprotju, da on živi v palači, Božja prisotnost pa je pokrita s ponjavo. Njega obdaja vojska in strežaji, skrinjo zaveze pa puščava in črede koz. Bogu moramo odmeriti najboljše posestvo, dati najboljši prostor, pripraviti najudobnejšo namestitev. Kralj David se je lotil gradnje templja, sin Salomon pa ga je dejansko zgradil. In smo mu sledili. Koliko svetišč je bilo do sedaj že zgrajenih po vsem svetu. Pa vseeno se je Gospod moral roditi v pustinji in med kozami.

Božič ni splet okoliščin

V tolažbo in neverjetno upanje je preprostost in darežljivost krhke deklice Marije. So jo posebej pripravljali na ta trenutek, da ja ne bo spregledala svetlobe iz nebes, zgrešila angela in da si bo zapomnila njegove besede? Vznemirila se je, zapiše evangelist. Je razumela? Si je za spomin vzela Gabrijelovo pero, za dokaz, da se ji ni samo dozdevalo? Je s tem nadlegovala Jožefa in žlahto in prepričevala vse po vrsti, da je Bog z njo?

Gre za najbolj dragoceno parcelo tvojega srca! In ne za nekaj dni božičnih praznikov.

Božič ni naključni dogodek! Ni preplet spleta okoliščin. Že hrepenenja ljudstev in prerokbe so govorile o Prihajajočem. Marija je poznala te obljube in verovala Besedi. Marija je že od samega začetka jasli. V trenutku, ko je bila ona spočeta, v trenutku, ko je sprejemala poslanstvo: »Zgodi se mi po tvoji besedi«, v trenutku izlitja Svetega Duha nanjo in po njej na vso zgodovino odrešenja, v trenutku rojstva Jezusa, na begu za življenje, in kar vrstijo se trenutki, vse tja do križa, ko je spet jasli za mrtvega. O Marija, ki nate ob božiču tako pozabljamo! Zato se krščanstvo ne začne v templju in se tam tudi ne živi. Začne se doma in se živi v vsej prostranosti, v templju pa se potrjuje in blagoslavlja.

Za vse, ki smo že postavili jaslice ali pa tudi ne: ni boj za tisti kos pohištva, kjer bomo začasno postavili figurice. Gre za najbolj dragoceno parcelo tvojega srca! In ne za nekaj dni božičnih praznikov. V tvojem srcu se začne večnost, ko povabiš Boga: »Pridi.« To je veličastni božič, veselje nebes, in to je najlepši tempelj.