Živijo v Gorjah v Mevkšu, največ časa pa preživijo v objemu narave v gorah. Fantje gredo zelo radi k Petrinim staršem na kmetijo in pomagajo po svojih močeh. Petra je ostala doma in otroci niso v vrtcu, Eliju ni treba v šolo, ker se uči doma. Otroci so tega veseli in jim je lepo, kar najlepše opišejo njihovi odgovori na vprašanje, kdaj je pri njih doma lepo: »Ko se mami igra z menoj in skuha čežano. Najlepše pa, ko gremo na turno smučanje in se vozim z gorskim kolesom. Fino je, da me mami kar doma uči in mi ni treba v šoli sedeti toliko časa.«

Kje se srečata Belgijec in Slovenka?

DIMITRI: Prvič sem prišel v Slovenijo s prijatelji na turno smučanje in plezanje in mi je bilo tako všeč, da sem čez dve leti prišel na študijsko izmenjavo v Koper, kjer je Petra takrat študirala pedagoško smer. Ko sva čez pol leta, pomladi 2006, začela hoditi kot fant in dekle, sva se takoj začela pogovarjati slovensko, čeprav je bilo moje znanje slovenščine slabo. Pri tem sva vztrajala. Dopisno sem zaključil študij v Belgiji, saj sem po treh mesecih videl, da je težko v ljubezni tako na daljavo. Leta 2010 sva se poročila v cerkvi v Planini pod Golico.

PETRA: Želela sva si ustvariti dom nekje na zgornjem Gorenjskem, ker imava rada gore tako poleti kot pozimi, in sva po poroki našla hiško v Gorjah, da sva lahko začela na novo.

Dimitri in Petra želita otrokom privzgojiti pokončnost in samostojnost. FOTO: Tatjana Splichal

Sta na poti vere, obenem si prizadevata, da jo živite kot družina. Kako?

DIMITRI: Hvaležen sem ženi za ideje, ki jih ima kot katehistinja Dobrega pastirja. Dajala mi je dobre spodbude in izzive. Zdaj z otroki čez teden molim v francoščini, da se naučijo izrazov tudi na tem področju.

PETRA: Zvečer smo skupaj in mi je dragoceno, da se zahvaljujemo. Zdaj se zavedam, kako naju Gospod preko otrok veliko (na)uči.

Je smrt prvorojenca vplivala tudi na vajino življenje?

DIMITRI: Boga sem začel drugače doživljati, pa tudi vsak dan znova sva za vsakega posebej hvaležna.

PETRA: Nekaj časa nisva zanosila, potem sva šla na misijon, in ko se je otrok končno rodil, je dva meseca star že umrl. Bil je povsem zdrav. Razlog: smrt v zibki. Prišli smo s sprehoda in je bil mrtev. Takrat sva bila v procesu seminarja geštalt pedagogike in so nama Stanko Gerjolj in drugi voditelji zelo veliko pomagali, da sva odžalovala.

DIMITRI: V četrtek je umrl, v petek je bil že pogreb in potem smo že imeli geštalt, imeli smo pasijon. Zavzeli so se za naju in naju nosili v molitvi in besedni pomoči.

PETRA: Težko je bilo ob slovesu. A Bog naju je tako pripravil, da sva lahko sprejela njegov odhod. Milost je bila, da sva vedela, da je On tisti, pri katerem lahko najdeva pravo tolažbo. Štirinajst dni pred smrtjo, sem si enkrat rekla: »Moj Bog, če misliš, da ne bo prišel v nebesa, ga raje zdaj vzemi. Bog je prišel blizu naju.«

 Njuni sinovi in hči: Elija (7 let), Abel (5), Noe (3) in Naomi (1). FOTO: Tatjana Splichal

Kaj se vama zdi pomembno posredovati otrokom z vzgojo?

DIMITRI: Eni so bolj hitri in bistri, drugi manj, vendar si rečem, da se bodo že naučili, pa kasneje, bistveno pa je, da spoznamo Boga. Moja pot je daljša, ker ga prej nisem poznal. Dragoceno mi je, da jim dava ne le vrednote, ampak da spoznajo Boga.

PETRA: Vzgajava dokaj strogo. Če ne bi bilo reda, ne bi mogla sama s štirimi. Delam napake in se poskušam zanje opravičiti. Trudim se, da jim prisluhnem in povem, kako rada jih imam tudi, če naredijo traparije. Zavedam se, da sem v mladosti hodila tudi po robu.

DIMITRI: Jaz pa si rečem, kje bi bil, če ne bi poznal Boga. Hvaležen in srečen sem, da imam tako družino. Včasih mi je bilo najbolj pomembno plezanje, kolesarjenje, skratka šport in imeti se fajn, in verjetno bi pri 40 nastala praznina. Zato še bolj vem, kako pomemben je živ odnos z Bogom in jim ga želim pokazati kot najpomembnejšega.

PETRA: Najbolj važno je, da bodo vedeli, da so neskončno ljubljeni od Boga. In da je On tisti, na katerega naj se vedno obračajo; ko bo lepo in ko bo težko.

Celoten intervju lahko preberete v Naši družini (23/2022).