V srednješolskih in študentskih letih v Mariboru in Ljubljani je prepeval v več pevskih zasedbah in jih deloma tudi sam vodil. Posledično je bil po smrti takratnega organista naprošen, da bi v domačem kraju prevzel vodenje župnijskega pevskega zbora. Ob službi v velenjskem Gorenju in skrbi za cerkveno glasbo v župniji je ves čas tudi ljubiteljsko prepeval v različnih zborih; do letošnjega leta je bil skoraj trideset let član moškega pevskega zbora Vres s Prevalj, kjer je pomagal tudi kot korepetitor. Janez Podstenšek se je ob okrogli obletnici svojega cerkvenoglasbenega dela v Slovenj Gradcu prijazno odzval vabilu uredništva, da o tem spregovori za revijo Cerkveni glasbenik.

V letošnjem letu mineva petdeset let, odkar ste prevzeli mesto organista v župniji sv. Elizabete v Slovenj Gradcu in s tem tudi vodenje tamkajšnjega cerkvenega mešanega pevskega zbora. Kako je sploh prišlo do tega?

Maja 1973 je umrl dolgoletni organist v Slovenj Gradcu Alojzij Krajnc. Potem so bile poletne počitnice, jeseni tega leta pa so me pevci, predvsem pa moja mama, ki je bila takrat in še vsa leta do smrti članica zbora, prosili, da bi jaz prevzel zbor. Razlog je bil predvsem ta, da je mama vedela, da imam nekaj tovrstnih izkušenj že za seboj, meni pa tudi ni bilo do tega, da bi zbor žalostno propadel zaradi tega, ker ni nikogar, ki bi ga vodil. Tako je prišlo do kompromisa: vodenje zbora bi prevzel tako dolgo, dokler se ne najde kdo, ki bi bil bolj kompetenten za to nalogo. Žal se ta »nekdo« ni našel in tako so leta minevala, z zborom pa smo še vedno skupaj.

Žal se ta »nekdo« ni našel in tako so leta minevala, z zborom pa smo še vedno skupaj.  

Ker sem takrat bival v Mariboru in nato še v Ljubljani, smo se dogovorili, da bo naše sodelovanje potekalo s prekinitvami: ko mi bo čas dopuščal, bom ob koncu tedna prišel domov, takrat bomo imeli pevske vaje, v nedeljo pa prepevali pri maši. Zadeva je na ta način kar lepo stekla. Seveda pa ni bilo veliko možnosti, da bi se naučili česa novega, ampak smo predvsem osveževali pesmi iz bogatega repertoarja zbora, ki ga je ustvaril moj predhodnik. Svojci nekdanjega organista so mi izročili vse notno gradivo, ki ga je imel shranjenega v domačem stanovanju, tako da glede tega ni bilo nobenih problemov. Malo sem si ga ogledal in ga uredil, izbral skladbe, ki so zboru bolj ležale, in tako je zadeva tekla. 

Ko pa zbor zaradi moje odsotnosti ni prepeval, je bilo pri maši ljudsko petje, za katerega je skrbelo nekaj posameznikov. Župnik Albert Bohorč, ki je leta 1973 prevzel župnijo, je bil zadovoljen s takim načinom dela. Tako je zbor deloval vse do leta 1978, ko sem se z družino preselil nazaj v Slovenj Gradec in smo lahko pričeli z rednim delom.

Začetek vašega delovanja nekako sovpada s časom, ko se je v Sloveniji uvajalo prenovljeno bogoslužje v domačem jeziku. Kako ste sami doživljali ta čas? S katerimi poglavitnimi izzivi se je takrat spopadala cerkvena glasba v Sloveniji in konkretno v Slovenj Gradcu?

Kar kmalu po koncu drugega vatikanskega koncila so se pričele dogajati spremembe v bogoslužju. Latinščino, ki smo se je kot ministranti morali priučiti, so zamenjala besedila v slovenskem jeziku. Morda je bilo v začetku malo nostalgije za starimi časi, a kar hitro smo se navadili na to, da je bilo sedaj celotno bogoslužje v domačem jeziku. Verjetno je k temu pripomoglo tudi moje bivanje v bogoslovju, kjer smo se kar hitro lotevali vseh reform. 

Ni pa se to posebej poznalo pri pevskem repertoarju. Že prej smo prepevali maše v slovenščini, večina pesmi je bila slovenskih, pa tudi po prenovi je še vedno zazvenela kakšna latinska maša. V našem notnem arhivu smo imeli ogromno skladb slovenskih cerkvenih skladateljev, na katerih smo gradili naš repertoar. Seveda so nastajale tudi nove skladbe, v duhu novega časa, ki smo jih s pridom izkoriščali. Razumljivo je, da nam prav vse ni bilo všeč in smo pač delali selekcijo. Ena največjih težav, ki jih opažam pri delu z zborom, je namreč ta, da pesmi, ki večini pevcev niso všeč, izredno težko naštudiraš. Zadovoljstvo med pevci zaradi lepih pesmi, ki so ob tem še lepo zapete, pa se mi zdi tudi pomemben faktor.

Zadovoljstvo med pevci zaradi lepih pesmi, ki so ob tem še lepo zapete, pa se mi zdi tudi pomemben faktor.

Kaj vam je v vseh teh letih dajalo moč, da ste vztrajali?

Kar nekaj stvari. Bog nam je dal različne talente in naša naloga je, da jih najbolje udejanjimo. Meni je bila podarjena ljubezen do lepe glasbe, ki sem jo povezal z iskreno željo po lepi liturgiji, in nikjer tega ni mogoče bolje združiti kot pri cerkvenem pevskem zboru.

Druga stvar je hvaležnost do Cerkve. Bil sem v semenišču, v bogoslovju in na teološki fakulteti, pridobil sem ogromno znanja in vedenja, ki ga drugače ne bi imel, zato je čisto logična želja, da bi v zahvalo za vse te prejete darove s svojim delovanjem na področju cerkvene glasbe vsaj nekaj storil za Cerkev, za lokalno celico Cerkve, ki je domača župnija.

Vse to pa v polnosti ni mogoče brez soglasja in sodelovanja družine, predvsem soproge.

Vse to pa v polnosti ni mogoče brez soglasja in sodelovanja družine, predvsem soproge. Sama zelo lepo in rada poje in me v celoti podpira pri vseh dejavnostih, povezanih s cerkvenim pevskim zborom. Tudi ko kdaj nisem videl poti naprej, me je bodrila in mi dajala novih moči, novega zagona. In ne nazadnje tudi člani našega pevskega zbora. Večkrat jim rečem, da še najboljši zborovodja brez dobrih in zvestih pevcev ni nič. Dokler bodo pevci vztrajali, tudi meni to ne bo težko.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2023).