Reka Kolpa se bo kmalu spremenila v veliko kopališče, te dni pa je ob njej še vedno tako tiho in mirno, da slišimo glasno govoriti le naravo. Ob Kolpi pelje več pohodniških poti, med njimi tudi najjužnejša slovenska pešpot od Radencev do Damlja. Sprehod po njej je skoraj tako romantičen kot poletno čolnarjenje po najtoplejši slovenski reki. Je pa precej napornejši, saj moramo dobrih deset kilometrov dolgo pot prehoditi v obe smeri.

Poleti je ob Kolpi včasih kar težko najti prazen kotiček za avto, pred nekaj dnevi pa je bilo parkirišče pod vasjo Dolenji Radenci povsem prazno. Nad hišami je viselo brezoblačno nebo, pobočja nad reko je barvalo nežno zelenje, med katerim so izstopale krošnje cvetočih češenj, traktor je risal črto zorane zemlje. Po kolovozu, ki pelje mimo preprostega znamenja, sva se spustila h Kolpi in krenila ob njenem toku navzdol. Hitro naju je zagrnilo drevje. Pobočji na obeh straneh reke sta se približali, pod nogami sva začutila mivko, ki jo je nanesla reka. Od brega se je odlepila raca, z živalskega iztrebka je preplašeno odfrčala skupina metuljev.

Ko je bučanje reke zamrlo, so ozko dolino napolnili kriki ptic. Nasproti nama je pripeljal kolesar, ki pa je moral pogosto razjahati in si kolo naložiti na rame. Čez pot so namreč precej na gosto ležala podrta drevesa. Ker tega nisva pričakovala, se nama je med hojo od Radencev do Damlja zdelo, da jih je že kar preveč. Med vračanjem, ko sva bila na ovire pripravljena, pa sva presenečeno ugotavljala, da podrtih dreves sploh ni toliko. Kakšno sva preskočila, drugo obšla, skratka nič omembe vrednega.

Ker je najin pogled pritegovala predvsem modrozelena reka, sva skoraj stopila na kobranko, ki se je sončila na poti. Še preden sva si opomogla od presenečenja, se je odplazila do brega in se prevalila v vodo. Po dobri uri hoje sva mimo visoke preže prispela v naselje Breg pri Sinjem vrhu. V njem stoji za zadnjo hišo eden najstarejših še ohranjenih mlinov ob Kolpi.

Pot, ki jo je za nekaj minut prekrilo kamenje, naju je mimo počitniške hišice pripeljala do jame Kobiljače, ki je s 346 metri rovov ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Na skalah ob vhodu sva opazila ostanke ptičev, ki jih je morda pohrustala sova. Po jami sva naredila le nekaj korakov, saj je dnevna svetloba v njej hitro pojemala.

Ob najjužnejši slovenski pešpoti je posejanih precej preprostih lesenih klopi. Ena je tudi ob francoskem kamnu slabe pol ure hoda naprej od jame Ko­biljače. Tam so domačini pred dvesto leti pobili skupino francoskih vojakov in jih vrgli v reko. Na ta dogodek spominja letnica 1813, ki je vsekana v skalo na tleh.

Približno dve uri in pol po odhodu iz Radencev se je pred nama prikazalo naselje Kot pri Damlju, kjer je najjužnejša točka naše države. Opazovala sva mogočne vrbe, ki so potapljale veje v lenobno reko. Med njimi sta nenadoma zlovešče zaplavali ščuki. Ko sta izginili, sva tudi midva krenila naprej. Oznaka naju je pred prvo hišo usmerila na cesto, ki sva ji sledila vse do poldrugi kilometer oddaljenega Damlja. To naselje, ki ima danes petkrat manj prebivalcev kot leta 1900 (podobna usoda je doletela tudi druge vasi na tem koncu Slovenije), stoji na terasi nad Kolpo. Midva pa sva se rajši spustila do reke in si privoščila počitek na praznem kopališču pod vasjo.
Vračanja po isti poti nisva jemala kot nujno zlo, ampak kot priložnost, da vidiva in doživiva kaj novega. In sva res. Sredi popoldneva je bila dolina na ožjih delih že v senci, zato sva laže sledila dogajanju na vodni gladini. Opazila sva čopastega ponirka in vodomca, ki je letel mimo. Po vhodnem delu jame Kobiljače je lovil žuželke netopir. Izginili so le metulji, ki jih je odneslo tja, kjer je bilo še kaj sonca.



OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Dolenji Radenci.
Dostop: V Livoldu, ob glavni cesti Kočevje–Petrina, zavijemo proti Črnomlju. Ko prispemo do Starega trga ob Kolpi, tudi nadaljujemo proti Črnomlju,
na naslednjem razpotju pa proti Vinici. Malo naprej zavije­mo v desno proti Radencem, ko se cesta spusti v dolino, pa v levo v Dolenje Radence,­ pod katerimi je urejeno parkirišče.
Dolžina: 10,5 km (3 ure v eno smer).
Kratek opis poti: Pot pelje ves čas po mehkobni stezi tik ob Kolpi, le zadnji odsek od Kota pri Damlju do Damlja hodimo po cesti. Pri načrtovanju izleta upoštevajte, da boste morali pot prehoditi v obe smeri. Sredi aprila je čez njo ležalo več podrtih dreves, ki pa jih ni bilo težko preskočiti ali obiti.
Zemljevid:
Bela krajina, 1 : 50.000.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi je maša vsako nedeljo ob 10. uri.