Bila sem v zdravilišču. Ob morju. Dopoldnevi so bili napolnjeni s fizioterapijami, kopelmi, masažami, telovadbami in terapevtsko hojo, po kosilu pa sem imela skoraj vsak dan čas zase. Za branje, razmišljanje in molitev. Pa za sprehode po solinah, čudoviti zeleni okolici, po samotnih poteh ... Prav te so mi bile v zadnjih dneh najljubše. Mir. Samota. Premišljevanje.

Že prvi dan sem se po strmem klancu povzpela do prekrasne cerkve Marijinega prikazanja in naprej do križa. Do tistega križa na vrhu hriba, ki je bil pred leti oskrunjen in zažgan. Svoboda umetniškega izražanja je bilo opravičilo in zagovor za to kruto barbarsko dejanje. No, križ stoji na vrhu v vsej svoji novi veličastni belini in mogočnosti in posedanje na njegovem robu nudi neskončen mir, čudovit pogled na morje, na Mesečev zaliv oz. zaliv sv. Križa in italijansko obalo, na zeleni pas bujnega mediteranskega rastlinja, na oblake in sonce. Čudovita katedrala Božjega stvarstva.

Na poti nazaj proti...