»Otrok moj, daj mi svoje srce!« Preg. 23, 36. Nikomur ne govori božji Zveličar prisrcneje teh besedi, kot tebi, moj dragi mladi prijatelj, nikomur bolj proseče, kot tebi, fant, in kot tebi, dekle. Tvoje srce naj bi bilo podobno vrtu, ki je ves le Gospodu posvečen, v katerem ima edino on pravico gospodovati, sejati, saditi in pleti. V tem vrtičku tvojega srca bi morale rasti cvetlice, kakršne Zveličar ljubi in jih od tebe zahteva: zvonček otroškega zaupanja, vijolica ponižnosti, roža svete ljubezni. Ako cveto in dehte v tvojem srčnem vrtičku Naštete cvetlice, je s tem že zrahljana plemenita zemlja za srebrno lilijo, ki ti ne sme nikdar toanjkati, pa tudi nikdar zveneti.

Dobro veš, moj dragi prijatelj, da je srebrna lilija v tvojem srcu znamenje tvojega nedolžnega življenja. Silno rad bi zdajle malo pokramljal s teboj n tem tvojem najdragocenejšem biseru.

O da bi ti mogel naslikati ogromno srečo in sijajno čast tistega, ki se vadi v tej kreposti in si z vsemi močmi...