Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. (Lk 17,11b–19)

»Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.« FOTO: Pexels. 


Jezusova molitev na koncu zadnje večerje – recimo ji kar oporoka, glede na to, da gre za njegove tako rekoč zadnje besede – je namenjena njegovim učencem, ker je to njegova najpomembnejša zapuščina, ki jo je pustil na svetu, resnično, to niso nauki, čudeži, zapovedi, največ, kar je Kristus ustvaril na svetu in kar mu je najdragocenejše, je namreč skupnost učencev. »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva« (Jn 17,11).

Krhek zaklad

Verjamem, da ni pomembnejše stvari v vsem krščanstvu, kakor je edinole ta: najpomembnejša svetinja, skupnost, izročena na milost in nemilost povsem drugačnemu svetu, filozofiji, ki išče lastno korist in udobje, ki se naslanja na sebičnost in preživetje.

Zato je Jezus razumel, da je to tudi najbolj krhka stvar, ki jo pušča za seboj: »Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta« (Jn 17,14).

Krhkost njegove skupnosti je v tem, da ta prebiva sredi sveta, ki skupnost sovraži, in ker je njeno preživetje v odločitvi posameznikov, da bodo živeli drugače.

Da je to izjemno težko, se lahko prepričamo iz prve roke, če pogledamo naše krščanske skupnosti, ki so vse kaj drugega kot družina, v kateri drug drugega spoštujemo, varujemo in si pomagamo, se pogrešamo in komaj čakamo, da se spet srečamo, v kateri soživimo življenja drug drugega.

Bolj dajemo vtis, da smo po naključju iste veroizpovedi, da na enak način preživimo nedeljsko dopoldne, nič drugače, kakor če bi bili člani planinskega, balinarskega ali katerega koli drugega društva.

Res, svet tako uničuje skupnost učencev, da jih prepriča, da drugega ne potrebujejo zares, da lahko skozi življenje najlaže pridejo sami, saj se jim tako ne bo treba posluževati ljubezni, ki je najtežja stvar naših skupnosti, odpuščanja, sprejemanja, spremljanja, opominjanja.

Varuhi skupnosti

Kristus je bil varuh te skupnosti. Dokler je bil na svetu, je skrbel zanjo, jo zbiral, z njimi delil svoje življenje. Pred smrtjo to varstvo prepušča Očetu (Jn 12,12-13). Povejmo naravnost, da to pomeni, da to skupnost preprosto izroča, jo prepušča svojim učencem, z naročilom, naj bodo eno. In odslej je torej varuh te skupnosti Oče, ki to tudi ostane, dokler so v tej skupnosti njegovi sinovi in hčere – in zato bratje in sestre med seboj. To je tudi edina možnost, da krhka skupnost ostane.

To je Jezusova prošnja: da bi bili njegovi učenci bratje in sestre. Nekoliko majave besede, vem, tudi obrabljeno že zvenijo, čeprav ne bi smele, zbuditi bi nas morale, nas spomniti, da smo vedno del istega telesa, saj »če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi« (1 Kor 12,26), da smo – ne samo po izbiri – varuhi svojih skupnosti, najdragocenejšega in najkrhkejšega, kar imamo. Kot majceno življenje vsega sveta nam leži v dlaneh, kot dojenček, za katerega vemo, da ga moramo varovati.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2021).