Na območju nekdanjega otroškega zavetišča v Kanadi so našli posmrtne ostanke 215 otrok. Kot je po navedbah avstrijskega Kathpressa ob koncu tedna poročal britanski BBC, so množično grobišče našli med radarskimi preiskavami. Omenjeno otroško zavetišče je bil internat, ki ga je Katoliška cerkev leta 1890 odprla za otroke staroselskih družin v bližini mesteca Kamloops na zahodu države. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je tam bivalo okoli 500 otrok; leta 1969 so vodenje prevzeli državni organi, leta 1978 pa so dom zaprli.

O najdbi je že pred dnevi poročala vodja staroselske skupnosti Tk'emlups te Secwepemc, Rosanne Casimir. Po njenih navedbah smrti teh otrok niso bile beležene, nekateri so umrli že v starosti komaj treh let. Vzroki smrti zaenkrat niso znani. Staroselska skupnost bo zdaj sodelovala s sodno medicino in muzeji na omenjenem območju, da bi pojasnili ozadje tragičnih zgodovinskih dogodkov. Prve izsledke preiskav pričakujejo že sredi meseca junija.

»Boleč spomin na to temno in sramotno poglavje v zgodovini naše države«

Internat v Kamloopsu je bil eden izmed 139 prevzgojnih domov v Kanadi in je veljal za enega večjih v državi. V letih med 1863 in 1998 je po naročilu kanadske vlade v teh ustanovah pristalo več kot 150.000 staroselskih otrok. Tam jim pogosto niso dovolili uporabljati maternega jezika, mnogi gojenci so bili deležni nasilne obravnave ali celo zlorab.

Predsednik kanadske vlade Justin Trudeau je na družbenem omrežju Twitter najdbo označil kot »boleč spomin na to temno in sramotno poglavje v zgodovini naše države«. Škof v Kamloopsu, Joseph Nguyen, je staroselski skupnosti in njeni vodji Rosanne Casimir v pismu izrazil svojo polno podporo. Kot je zapisal, ni primernih sožalnih besed, s katerimi »bi lahko opisali to grozljivo odkritje«. »Globoko žalost« je izrazil tudi nadškof J. Michael Miller iz Vancouvra: »Bolečina, ki jo povzroči takšna vest, na spomni na nenehno potrebo, da obelodanimo vsak tragičen dogodek, ki se je kdaj koli zgodil v internatih pod vodstvom Katoliške cerkve.« Minevanje časa ne izbriše trpljenja, ki je prizadelo tukajšnjo staroselsko skupnost, je zapisal nadškof, »zato obljubljamo, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi to trpljenje ozdravili«. Izrazom sožalja za minule dogodke se pridružujejo vsi kanadski škofje.


FOTO: Vatican Media

Mračna zgodba prevzgojnih domov za staroselce

Poročila o žalostni najdbi še po tednu dni pretresajo Kanadčane. Veliko je neznank, nekaj podatkov pa je na voljo že danes. Internat v Kamloopsu je bil eden izmed 139 prevzgojnih domov za otroke staroselcev v Kanadi. V tem »sramotnem poglavju« je pomembno vlogo odigrala tudi Katoliška cerkev, ki je bdela nad številnimi omenjenimi ustanovami. V teh domovih so otroke staroselcev – pogosto pod prisilo – vključevali v svet belopoltih prebivalcev države. V sosednjih Združenih državah Amerike so to cinično imenovali »Social Engineering«. Cerkev in država sta pri tem sodelovali z roko v roki.

Urjenje in poniževanja

Kot eden vodilnih »socialnih inženirjev« je stotnik Richard Henry Pratt (1840-1924) vztrajal pri stališču, da bodo staroselci primerno mesto v družbi dosegli šele tedaj, ko se bodo odpovedali svojemu načinu življenja, se spreobrnili v krščansko vero in bodo vzgojeni po evro-ameriških merilih. Prattovo geslo je bilo: »Ubij Indijanca in reši človeka.«

Vojaško urjenje in poniževanja so bila na dnevnem redu. Otroci so dobili angleška imena, svojih staršev niso smeli več videti in niso smeli govoriti v maternem jeziku. Kljub pomoči in spodbudi s strani države je v domovih vladalo veliko pomanjkanje. Kot pojasnjujejo zgodovinarji, je bila smrtnost izredno visoka, posebej zaradi tuberkuloze, ošpic, pljučnice ali gripe; domovi so bili prepišni in občutno prenaseljeni.

V Kanadi so leta ustanovili komisijo za resnico in spravo, ki naj bi predelala zgodovino prevzgojnih domov. Poleg bolezni in podhranjenosti so bili tamkajšnji gojenci deležni tudi nasilja in zlorab. Strokovnjaki so doslej poročali o 4.100 smrtnih primerih; številka pa je gotovo še precej višja.