Nekdo je sredi poletja moj čivk na Twitterju prijavil kot žaljivo vsebino. In Twitter me je zato za tri dni suspendiral, da nisem mogla objaviti ničesar. Nato pa me je ob vnovičnem vpisu poskušal »preveriti« tako, da je od mene poleg običajnega gesla zahteval še telefonsko številko, ki mu je niti slučajno ne dam.

Tako sem ostala brez Twitter profila: ne morem objavljati, všečkati, tudi deliti ne. Če si želim ogledati, kaj je kdo pisal, ga moram poimensko poiskati, saj mi tudi naročnin ne prikazuje več. Kazen se je izkazala za nekaj najboljšega, kar me je v zadnjem času doletelo na spletu.

Ni mi treba spremljati žolčnih prepirov o cepljenju, vladi, protestih, PCT ukrepih... Ni mi treba spremljati neposrečenih šal raznih napol slavnih oseb. Ni mi treba čutiti zadrege ob slovničnih napakah politikov. Sploh ne vem, zakaj sem kadarkoli mislila, da me zanima mnenje neznancev o vsakodnevnih dogodkih. Zakaj sem torej sploh hodila na Twitter, dokler me ni ta sam izpljunil...