V Narodnem muzeju Slovenije so odprli najnovejši del stalne arheološke razstave z naslovom Najstarejše zgodbe s stičišča svetov.

29. novembra 2019 so v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani odprli najnovejši del stalne arheološke razstave z naslovom Najstarejše zgodbe s stičišča svetov. Z njo odstirajo najbolj oddaljeno in skrivnostno preteklost ozemlja Slovenije, ki jo izpričujejo arheološke najdbe od starejše kamene do konca bronaste dobe.

Razstavljeno gradivo omogoča sklenjeno časovno pripoved od najstarejšega dokumentiranega pojava naših neandertalskih prednikov pred več kot stotimi tisočletji, preko prihoda anatomsko modernega človeka, stalne naselitve z neolitsko poljedelsko in živinorejsko revolucijo, do časa metalurgije bakra in brona ter pojava najstarejšega železa, s katerim se odprta razstava navezuje na že postavljene Železnodobne zgodbe s stičišča svetov.

Od Divjih bab, Potočke zijalke, Ljubljanskega barja do Ljubljanice

Na izzive, ki jih zastavljajo podatki iz prazgodovine, poskušata odgovoriti avtorja razstave dr. Matija Turk in dr. Peter Turk. Posebno pozornost sta posvetila izbranim predmetom in najdiščem: neandertalskemu glasbilu iz jame Divje babe I, koščenim konicam iz Potočke zijalke, bakrenodobni figuralni posodi z Dežmanovih kolišč na Ljubljanskem barju, bronastodobnima zlatima našitkoma z Bleda in izbranemu orožju iz Ljubljanice.

Dr. Matija Turk se je posebej ustavil ob neandertalčevi piščali: »Neandertalsko glasbilo, znano kot neandertalčeva piščal, je po svojih glasbenih sposobnostih gotovo veliko več kot to. Na novi postavitvi je dobila svoj poseben prostor.«

Najstarejše zgodbe so odpirali postopoma od leta 2014

Z Najstarejšimi zgodbami se zaključuje nova stalna arheološka razstava Narodnega muzeja Slovenije pod skupnim naslovom Zgodbe s stičišča svetov. Najstarejše, Železnodobne, Rimske in Srednjeveške zgodbe so odpirali postopoma od leta 2014. Zgodba ozemlja današnje Slovenije, kot jo je zapisala arheologija, je zdaj v celoti na ogled tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Na novinarski konferenci je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik zaključek te zahtevne sedemletne poti od prvih priprav do današnjega odprtja zadnje etape označila kot »ta veseli dan kulture, ki ga v Narodnem muzeju Slovenije praznujemo že danes.«

Za vsak del stalne razstave jim je uspelo pridobiti nove vitrine

Kot vodja projekta in oblikovalec je nad nastajanjem pisanega mozaika stalne razstave od vsega začetka bdel mag. Gorazd Lemajič. Vsa ekipa kustosov, konservatorjev-restavratorjev in drugih sodelavcev je veliko pozornosti posvečala varnosti predmetov, saj je treba ublažiti nihanja vlage in temperature, poskrbljeno pa mora biti tudi za fizično varnost. V stavbi Narodnega muzeja Slovenije, ki šteje več kot 130 let, ni mogoče zajeziti vpliva zunanjih dejavnikov, zato morajo to vlogo prevzeti vitrine. Mag. Lemajič je izrazil zadovoljstvo: »Znaten del sredstev, ki so nam bila na razpolago, je bil namenjen nakupu vitrin. Za vsak del stalne razstave nam je uspelo pridobiti nove, ustrezne vitrine.«

Tako je po dveh desetletjih vrzeli ponovno na ogled celovita stalna arheološka razstava v Narodnem muzeju Slovenije. Nove znanstvene raziskave nam danes v primerjavi s časom pred dvema desetletjema opazno širijo spoznavne horizonte.

Štirje zvezki katalogov na več kot 900 straneh

Vsako arheološko obdobje so avtorji predstavili tudi v strnjenem obrazstavnem katalogu v slovenski in angleški različici. Ali, kot je velik obseg publicistike stalne razstave s številkami na novinarski konferenci predstavil dr. Peter Turk, »štirje zvezki na več kot 900 straneh za posamezni jezik s spremnimi besedili in skoraj 900 slikami – fotografijami predmetov in najdišč, risbami, zemljevidi, rekonstrukcijami – so trajen dokaz raziskovalnega in muzejskega dela sodelavcev Arheološkega oddelka ter številnih drugih sodelavcev v Narodnem muzeju Slovenije in prav tako številnih zunanjih sodelavcev.«