Ves advent je pravzaprav Marijin praznik. Včeraj sem razmišljala o njeni nosečnosti. Rečeno ji je bilo, da bo nadnjo prišel Sveti Duh. Devica je bila in moža še ni spoznala, zato je morala čakati. Potem je v sebi začutila življenje. Predstavljala sem si ta čudoviti dogodek _ Bog, ujet v maternico ženske celih devet mesecev. Kako neverjetna misel! Ob njej kar obnemiš. Rekla sem si: "Kaj nam danes pravzaprav manjka?" Prišel je odgovor: "Mislim, da nam manjka zmožnost, da bi bili tako polni Boga kakor Marija." Tako je. Ni le Marija tista, ki je nosila Boga pod srcem. Tudi vi in jaz bi ga morali nositi. Pri krstu se naše srce odpre, da bi se napolnilo z Bogom. Vstopili smo v Njegovo kraljestvo. Majhni smo, ne razumemo prav dosti. Leta pa hitro minevajo in začnemo se soočati z resničnostjo našega krsta v Kristusu. Takrat si rečemo (ali bi si vsaj morali reči): "Napolnjeni smo s Kristusom!" V življenju pride čas, v katerem bi morali biti kot nosečnice, ker nosečnost pomeni rast.

Ta Kristus, ki smo ga sprejeli v maternico svojega srca, bo navsezadnje postal Otrok. Rasel bo in rasel, zato ker Bog potrebuje prostor. Rasel bo in širil naša srca s svojo milostjo. Ko smo mu v svoji veri omogočili, da se rodi v nas, moramo hkrati biti pripravljeni na naslednji korak _ postali bomo gostišče. Če bomo dopustili Kristusu, da raste v nas, bo On kot dobri Samarijan v "gostišče" našega srca seveda pripeljal veliko ranjenih ljudi. Poznal bo veličino našega srca in naše srce bo lahko celo razširil (če mu bomo dovolili) ter s tem iz naše napolnjenosti z Bogom naredil fantastično darilo svetu.

Pomislite: sprejeti vase Kristusa! Mene to pretrese. Razmišljala sem o neverjetnem dejstvu, ko človeška maternica sprejme Boga. Da bi to lahko dosegli, mu moramo biti na voljo. Moramo biti prazni. Caryll Houselander je v svojem delu "Božji trst", eni najboljših knjig o adventu, o praznini zapisala tole:

"Deviška lastnost, ki je v želji za boljšo besedo pravim praznina, ni … brezoblična praznina, praznina brez pomena. Nasprotno. Ima obliko, ki ji jo daje namen, za katerega je ustvarjena.

Ta praznina je kot votlost trsta, ozka, ne-počena praznina, ki ji je lahko namenjeno le eno: da sprejme piskačevo sapo in zadrhti v pesmi, ki je položena v njegovo srce.

Ta praznina je kot praznina kozarca, ki je oblikovan, da sprejme vodo ali vino.

Ta praznina je kot praznina ptičjega gnezda, ki je oblikovano v okrogel, topel obroč, da bo sprejelo majhno ptico.

Predadventna praznina namenske deviškosti naše Gospe je bila prav taka kot pri teh treh stvareh.

Ona je bila trst, skozi katero je morala zapihati Večna Ljubezen in zazveneti v pastirski pesmi.

Ona je bila kot čaša v obliki rože, v katero je morala biti nalita najčistejša voda človeštva, se zmešati z vinom in se spremeniti v škrlatno kri ljubezni ter nazadnje biti povzdignjena v svojem žrtvovanju.

Ona je bila toplo gnezdo, oblikovano v človeško podobo, da je sprejelo božansko malo Ptico."

Da, vse to je bila Ona in to moramo biti tudi mi. Moramo biti vse to, da bomo lahko sprejeli Otroka. Razmišljajte o tem. Pred oči si prikličite to podobo in razmišljajte o njej. Vaša želja po védenju, vaša potreba po manipuliranju bosta počasi odpadli kot ponošena oblačila. Veliko stvari bo odpadlo. Potem boste postali prazni, pripravljeni na sprejem neverjetnega.

Odlomek je iz knjige Osličkovi zvonci: Advent in božič s Catherine Doherty. Prevedla Katarina Ropret