»Tistega dne, 13. marca nisem bil v Rimu, bil sem še v Caracasu kot apostolski nuncij v Venezueli. Novica nas je dosegla okoli poldneva, medtem ko je bil v Rimu že večer.« S temi besedami kardinal Pietro Parolin začenja pogovor z Aleksandrom Gisottijem o 4. obletnici izvolitve papeža Frančiška, ki jo obhajamo danes.

Kot je pojasnil, je najprej občutil veliko presenečenje ob izvolitvi kardinala Bergoglia, o katerem je sicer slišal govoriti, vendar ni pričakoval, da bo v tistem trenutku postal novi papež. Presenetila ga je tudi izbira imena, Frančišek, saj takega še ni bilo med papeži, in ki je po kardinalovem mnenju takoj malce izluščilo morebitne značilnosti novega papeža. V Frančiškovem nagovoru, predstavljenim s takšno preprostostjo, mirom in vedrino, ga je predvsem nagovorila medsebojna izročitev, ko se je papež izročil ljudstvu ter ljudstvo prosil za molitev, da bi ga Bog blagoslovil. To je bila izročitev pastirja ljudstvu in ljudstva pastirju ter vseh skupaj Bogu. Od tu je izšla podoba Cerkve na skupni poti, podoba pastirja in ljudstva, v zaupanju in izročitvi vseh v molitvi, v Gospodovo milost in usmiljenje.

Na Gisottijevo vprašanje, ali se sinodalnost Cerkve, po papeževem mnenju nujnost, da je Cerkev nenehno na poti, uveljavlja na različnih ravneh, je kardinal Parolin odgovoril, da gre seveda za dolgo, postopno pot, ki se je začela z II. vatikanskim koncilom, njegove sadove pa želi papež Frančišek še naprej udejanjati v življenju Cerkve. Pomembna se mu zdi Cerkev na poti, Cerkev, ki se odpira, predvsem Gospodu, Jezusu Kristusu , in ravno zato uspe srečevati ljudi, jih spremljati v njihovi vsakdanji resničnosti. Po tej poti moramo po kardinalovem mnenju stopati skupaj, kajti to je sinodalnost: Cerkev na poti, ki jo ustvarjamo skupaj, pod vodstvom Svetega Duha., Cerkev, zbrana v Svetem Duhu povsod tam, kjer je vsakdo pozoren na glas Duha in kjer vsakdo v skupni blagor prispeva darove, ki mu jih Sveti Duh namenja za uresničitev tega poslanstva.

Kardinal Parolin je v pogovoru omenil tudi jubilej usmiljenja, ki ostaja temeljni kamen Frančiškovega pontifikata. Kot je dejal, vztrajanje pri usmiljenju ni toliko papežev osebni okus, ampak gre za osredotočanje pozornosti na temeljno skrivnost, ki je Božja ljubezen. Zgodovina zveličanja ni nič drugega kot zgodovina razodevanja ljubezni, usmiljenja in nežnosti Boga do človeštva, papež pa nas je znova poklical k temu izviru. Po ardinalovem mnenju mora biti prizadevanje Cerkve to, da je posrednica srečevanja med Božjim usmiljenjem ter današnjim človekom v njegovi konkretni resničnosti, v njegovem veselju in v njegovi bolečini, v njegovih gotovostih in slabostih ter v njegovih dvomih. Sveto leto Usmiljenja je bilo dar, ki ga je papež podaril Cerkvi, da bi postala orodje usmiljenja, saj vrata usmiljenja ostanejo vedno odprta.



Glede sadov jubilejnega leta je kardinal poudaril dve stvari. Prva je ta, da so številni kristjani znova odkrili spoved kot zakrament Božjega usmiljenja. K spovedi prihaja vedno večje število ljudi in upati je, da bodo kristjani znova redno pristopali k zakramentu sprave. Druga pa je pozornost do ljudi, ki živijo v revščini in pomanjkanju. Papež nam je predvsem z dejanji pokazal, kako naj udejanjamo to usmiljenje, kar od nas med drugim zahteva tudi postni čas, saj se spreobrnjenje porodi iz udejanjanja del dejavne bratske ljubezni. Gre torej za vnovično pozornost do oseb, ki so se znašle v težavah, do ubogih, obrobnih, do tistih, ki potrebujejo našo pomoč in bližino. Pri tej razsežnosti bi morali po kardinalovem mnenju vztrajati še naprej.

Za papeževo posinodalno apostolsko spodbudo Radost ljubezni je kardinal Parolin povedal, da jo vidi predvsem kot darilo, ki nam je bilo zaupano. Papež je pred začetkom prve sinode o družini dejal, da bi z njeno pomočjo moral zasijati evangelij družine, Božji načrt o družini, ki si ga je Bog zamislil vse od večnosti in istočasno pomeni dejanske pogoje, v katerih družina živi, zaznamovana z izvirnim grehom, kakor vsa človeška resničnost. Radost ljubezni je po mnenju kardinala Parolina, resnično je rodila sadove prenove ter spremljanja krhkih družinskih položajev. Kritike pa so v Cerkvi vedno bile in papež je sam ponudil ključ, kako naj jih prebiramo. Če so resne kritike, takšne, ki želijo graditi, tedaj pomagajo pri napredovanju, pomagajo tudi pri skupnem iskanju spoznavanja Božje volje in njenega udejanjanja.

Na vprašanje o temeljiti prenovi kurije, s katero je začel papež Frančišek, je kardinal najprej pojasnil, da se Cerkev že skozi vso zgodovino vedno prenavlja. Papež poudarja, da prenovo potrebujemo vsi, pri tem pa izpostavlja prenovo srca. Vsaka prenova, tudi strukturna, ki je potrebna – na ravni rimske kurije so bile sprejete že različne odločitve, ki prinašajo spremembe -, se začne v srcu, zato je prav, da papež vztraja pri tem. Merilo za prenovo srca pa je pristna vrnitev k Bogu in pristno razodevanje resnične narave Cerkve.

Na zadnje vprašanje, kaj njemu samemu, osebno in kot kristjanu, podarja bližina svetega očeta, je kardinal odgovoril, da je zanjo resnično hvaležen Gospodu. Pri papežu Frančišku ga nagovarja njegov način, kako z vero dojema vse stvari, položaje, iz katerih se poraja njegova notranja jasnost. Sveti oče vedno ohranja notranjo vedrino, tudi v najtežjih položajih, saj se zaveda, da so vse stvari v Božjih rokah in da je mogoče iti z vso močjo in pogumom naprej. To kardinalu zelo pomaga pri njegovi službi, pri odgovornosti in vlogi, ki sta mu zaupani.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet