FOTO: Pexels.


Prav zanimivo je primerjati prave vodne živali s tistimi, ki v njej le iščejo hrano ali pa so se kot vodne razvile pozneje, iz kopenskih prednikov.

Očitno je vodi vseeno, kakšno preteklost imajo živali. Zmagujejo tiste, ki si znajo zagotoviti kisik in kar najbolje premagujejo vodni upor, pritisk ter nizke temperature.

Med desetimi najboljšimi plavalci imajo prav vsi hidrodinamično oziroma kapljično obliko telesa. Zato ni čudno, da medvedi in ljudje nismo posebno dobri plavalci.

Prvih devet mest zasedajo spolzke hidrodinamične ribe kostnice: to, kar je na kopnem gepard, je pod vodo jadrovnica.


FOTO: Pexels.

Na devetem mestu je, presenetljivo, morski pes. Njegova koža po otipu spominja na brusni papir. Te posebne zobate luske odlično preprečujejo vrtinčenje vode in morskim psom olajšujejo plavanje.

Poleg kapljične oblike telesa in močne repne plavuti jim pri plavanju pomagajo tudi velika jetra, ki izboljšujejo plovnost, ter lahko in prožno hrustančasto ogrodje.

Kiti, delfini, plavutonožci in tudi želve so vodne živali postale pozneje. Voda je neizprosno okolje, zato je vedno izbirala le najboljše plavalce, torej tiste, ki imajo takšno obliko, ki najbolje kljubuje vodnemu uporu.

Tace s kremplji so zakrnele, še danes pa lahko pri plavutonožcih opazujemo zversko zobovje ter ostanke krempljev na zadnjih okončinah, ki so se spremenile v plavuti. V živalskem vrtu marsikdo zmotno misli, da so morski levi in tjulnji ribe.


FOTO: Pexels.

Podobne spremembe so se zgodile tudi pri pingvinih. Peruti so se spremenile v močne plavuti, gibljive le v ramenskem sklepu, noge s plavalno kožico pa so se preselile na konec telesa.

Perje se je podobno kot dlaka plavutonožcev skrajšalo in zgostilo ter tako preprečuje, da bi voda prišla do kože in ohladila telo, ki mora biti toplo, da mišice sploh delujejo.

Med ptiči so najhitrejši oslovski pingvini, ki imajo tudi najdaljši repek, najgloblje (500 m) pa se potopijo cesarski pingvini in pod vodo zdržijo tudi do 18 minut.


FOTO: Pexels.

Sesalci, ki nimajo škrg, morajo po zrak na kopno. Kitom in delfinom so se nosne odprtine preselile na vrh glave, kar je bolj priročno za zajemanje zraka. Ostali sesalci dihajo skozi usta.

Spremenil pa se je tudi način dihanja. Med dihalnimi odmori na površini se nadihajo in pri tem velike količine kisika uskladiščijo v mišicah v krvno barvilo, podobno našemu hemoglobinu. Tako lahko pod vodo zdržijo veliko več časa kot ljudje. Krvni obtok med potopom oskrbuje le srce in možgane, mišice pa uskladiščena zaloga kisika.

Rekord v zadrževanju daha in obenem globinski rekord ima med sesalci kit glavač, ki se je pri potopu na 2000 m zadržal kar eno uro in 13 minut, med plavutonožci pa je s 1529 metri najgloblje prišel morski slon. V take globine se spustijo z enim samim namenom: da ulovijo hrano.

Ali veste, da so kalifornijski morski levi najhitrejši med vsemi tjulnji in lahko dosežejo hitrost do 40 km/h? V Živalskem vrtu Ljubljana prebivata dva: Kalle in Jip. Vabljeni na ogled!


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Mavrica (april 2021).

Preberite še:
- Naj živali v zraku
- Najboljši športniki na kopnem
- Gregorjevo: Pomlad je tu!
- Ekofrajerji [VIDEO]
- Labodje jezero na Pivškem [VIDEO]