Ko so bili najini otroci še mlajši, je pri nas služboval župnik, ki je rekel: »Na veliki petek ni radia, televizije, mobitela, računalnika, sladkarij in mesa.« Najini otroci so to vzeli »za sveto«, zato tudi midva z možem temu nisva upala oporekati. Sva se pa spraševala, kako bomo zdržali ves dan, saj starši vemo, kakšno olajšanje je, ko otroke za pol ure spustimo k risankam ali igricam.

Na veliki petek nas je torej pričakala tišina. Prvi projekt je bil že zajtrk, saj običajni namazi (med, marmelada in Viki krema) vsebujejo sladkor. Otroci so se odločili, da bodo jedli kar kruh. Toda hrana še ni bila tak problem, kot to, kako in s čim si bomo zapolnili dan.

Najprej smo si dali opravka v kuhinji, nato nekaj malega pospravili, brali, se igrali, šli na sprehod in ugotovili, da nam še vedno ostaja mnogo časa. In v tem času so se pri otrocih začela pojavljati vprašanja. Zakaj je Jezus moral trpeti? (In moramo zdaj mi biti prikrajšani z njim?) V kateri državi je sploh živel? (Se nas to sploh tiče?) Zakaj so bili ljudje tako nesramni z njim? (Je bilo to res vredno?)

Njihova vprašanja so postajala vse bolj umirjena in sčasoma celo sočutna. Zakaj Jezusa nihče ni rešil? Ga je bilo zelo strah? Zakaj je moral tja sam?

Prva vprašanja otrok so bila izrečena z jezo ob odvzetih stvareh in dolgčasom, toda začeli smo se pogovarjati. Zanimivo pa je, da se je prvotni način vprašanj otrok kmalu začel spreminjati. Njihova vprašanja so postajala vse bolj umirjena in sčasoma celo sočutna. Zakaj Jezusa nihče ni rešil? Ga je bilo zelo strah? Zakaj je moral tja sam?

Pogosto mislimo, da je dovolj, če vemo, kaj se je Jezusu zgodilo, in se na to spomnimo. Sočutja naj Jezus ne bi potreboval, saj je Bog, sploh pa je njegovo trpljenje zdaj že mimo. Ampak če beremo zapise ljudi, ki so živeli zelo poglobljeno duhovno življenje (Terezije Avilske, Marjete Marije Alacoque, Favstine Kowalske), spoznamo, da je Jezus vse prosil, naj premišljujejo o njegovem trpljenju, ga nosijo, naj trpijo z njim. Tudi zdaj. Terezija Avilska je napisala, da je bilo njeno srce sprva tako trdo, da ni ob tem premišljevanju »potočila niti ene solze«, kasneje pa o tem ni mogla nehati premišljevati. Favstina Kowalska pa piše, kako se ji je Jezus zahvaljeval za sočutje, da je bila tako močno z njim, posebej v velikonočnih dneh. Da nekoga spoznamo in ga začutimo, potrebujemo tišino in čas. Biti sočuten pa pomeni zares ga vzljubiti in ga za vedno nositi v srcu.

S tem, ko vstajenju odvzamemo trpljenje, velika noč postane pravljica.

Ni malo staršev, ki veliki petek »preskočijo«. Iz četrtkove zadnje večerje in postavitve zakramenta svete evharistije skočijo v sobotno pripravljanje velikonočnih jedi in nedeljsko slovesno mašo. Toliko bolj želijo to prihraniti otrokom: pogled na trpljenje, pogovor o tem, že samo misel na to … Zakaj bi se obremenjevali s tako krutimi stvarmi, saj je na svetu že tako ali tako dovolj hudega? A s tem, ko vstajenju odvzamemo trpljenje, velika noč postane pravljica. Vstajenje pa ni samo lep dogodek in dober zaključek, ker je za vstajenje treba prehoditi vso pot s trpljenjem vred. Tako kot tudi sicer v življenju. To je pot, ki čaka vsakega od nas. Če starši otrok na to ne pripravimo v vseh korakih (seveda starosti primerno), jih bo v to vrglo življenje. A če bodo opremljeni z vero, molitvijo in sočutjem, bodo imeli boljše možnosti, da na svoj veliki petek ne bodo izgubili moči in upanja. Da bodo vedeli, kje to iskati.

Velikonočni čas nas vse presega.

Velikonočni čas nas vse presega. Tudi starši si še vedno postavljamo ista vprašanja kot otroci in iščemo odgovore. Tudi nam se zašibijo kolena in bi najraje zamižali ob pogledu na trpljenje, že kar podobno Jezusovemu, ki se dogaja zdaj in nedaleč od nas. Toda Jezus, ki je prvi prehodil to pot, nas vabi, naj gremo z njim. Tudi v tem, da se v trpljenju ne ustavimo, temveč gremo do vstajenja. V spoznanju, da je trpljenje (včasih dolga) pot, ni pa cilj. In v tem se zaiskri praznik.

Članek je bil najprej objavljen v velikonočni številki priloge tednika Družina Naša družina (15-16/2022).