God sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je že tradicionalno priložnost za srečanje ob ljubljanskem nadškofu in razmislek o temeljih lastnega dela. Tudi letos se je 24. januarja pri nadškofu Stanislavu Zoretu najprej pri maši, nato pri kolegialnem druženju zbralo »katoliško časnikarsko slovenstvo«, saj so bili med udeleženci sprejema uredniki, novinarji in založniki iz izseljenstva, zamejstva in matične domovine, pridružil pa se jim je tudi murskosoboški škof Peter Štumpf, voditelj koordinacijske skupine za katoliške medije pri SŠK.



Nadškof Zore se je zbranim v mašnem nagovoru zahvalil za delo, ki ga opravljajo – za delo, katerega daljnosežnosti morda niti sami še ne prepoznajo. Kajti »koliko ljudi sliši o Bogu, o evangeliju, o Cerkvi samo zaradi tega, ker vi delate na tem področju, ker ste stopili v službo oznanjevanja evangelija in zvestobe resnici«. Prav prek katoliških medijev, prek sposobnosti in strokovnosti ljudi, ki delajo v njih, lahko Cerkev vstopa v širši družbeni prostor, kot pa bi mogla stopiti samo prek duhovniškega oznanjevanja.



To je bila tudi pot, po kateri je hodil Frančišek Saleški, ko je do katolištva neprijaznem, celo sovražnem okolju kalvinske Savoje prek tiskanih letakov širil katoliški nauk. Prav Frančiškova drža pa tudi današnje sodelavce katoliških medijev izziva k premisleku o temeljnih držah lastne poklicanosti. Ena izmed njih je po besedah nadškofa Zoreta: znebiti se strahu. Kot je bilo Frančiškovo okolje sovražno do njega in njegovega sporočila, tudi za naš čas lahko rečemo, da ni le nenaklonjeno sporočilu Cerkve, temveč v nekaterih primerih celo izrazito sovražno. Morda bi to lahko bil razlog za strah, kar samo po sebi ni nič posebnega ni nič narobe, ne sme pa strah, kot je dejal ljubljanski nadškof, voditi časnikarjeve misli, še manj vplivati na to, kaj bo napisal, povedal; trk s sovražnostjo okolja ne sme voditi k molku ali prilagajanju.



Prav beseda »sovražnost« bi po prvotni zamisli zelo verjetno pogosto prišla do izraza v razpravnem delu srečanje pri ljubljanskem nadškofu. Predviden je bil namreč pogovor z ustavnim pravnikom dr. Andražem Terškom o pravnih vidikih svobode govora in v tej zvezi tudi o ta čas tolikokrat omenjanem sovražnem govoru. Zaradi bolezni so zbrani prisluhnili eni izmed Terškovih odmevnih kolumn, ki je nastala ob pisanju prispevka o 39. členu ustave.

Omenimo le eno izmed njegovih ugotovitev:

»Etika in kultura javne komunikacije sta nedvomno pomemben družbeni problem. Med večjimi družbenimi problemi so tudi pomanjkanje tolerance in solidarnosti do drugih ljudi, njihovo prekomerno žaljenje, šikaniranje ali oteževanje pri uresničevanju pravice do splošne svobode ravnanja, dostojanstva, dela in zasebnega miru. Problem je tudi sovražna drža in nastrojenost nekaterih ljudi do nekaterih drugih ljudi. A oznaka 'sovražni govor' v javni sferi marsikdaj deluje predvsem kot priročna pretveza za obsodbo drugače mislečih 'pred sodiščem javnega mnenja', ali pred ljudmi, ki se lahko poistovetijo z uporabniki te sintagme. Torej za javno obsodbo tistih, ki uporabljajo žaljivo, zasmehljivo, ponižujoče, sovražno, neuko, deplasirano, neumno ali nestrpno izražanje. Etična obsodba takšnega izražanja je razumljiva. Drugače pa je, če se pri tem v pretiranem obsegu poziva h kazenskopravnemu kaznovanju. Drugače je tudi s sklicevanjem na 'sovražni govor', ki se vse pogosteje uporablja za to, da se ljudi, ki zaradi vsebine in oblike svojega izražanja v javnosti ne morejo biti zgled za etiko javnega komuniciranja, prehitro in vehementno, ali avtomatično označi kar za fašiste, skrajneže (skrajne desničarje ali radikalne levičarje), neonaciste ali fundamentaliste, ki javno promovirajo ali zagovarjajo nasilje in sovraštvo.«

Foto: Tatjana Splichal