Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Cerkveni glasbenik.

Kako sprejeti, da mladi želijo ustvarjati na svoj način? S čim jim pokazati, da smo veseli njihove dejavnosti? Kako jih usmeriti, da bodo iz »brenkaškega« zanesenjaštva dozoreli v cerkvene glasbenike, ki upoštevajo in spoštujejo liturgijo, ne glede na zvrst, ki jo izvajajo? Lahko izkušeni zborovodje, organisti ali pevci kakorkoli pripomorejo k večji občutljivosti začetnikov?

Helena Fojkar Zupančič. FOTO: Tatjana Splichal

Helena Fojkar Zupančič (Litija), zborovodkinja Zbora sv. Nikolaja 

Verjetno je prav vsak izmed nas cerkvenih glasbenikov prehodil zanimivo glasbeno pot do kora. Tudi pri nas v Litiji smo bili zanesenjaški »brenkači«. In smo privabljali mlade, da nas je bilo vedno več. 

Tudi pri skavtih se je veliko pelo in potem se je z vsemi temi živahnimi mladci in mladenkami prekvasil že obstoječi, a usihajoči župnijski zbor. Takratni zborovodja, moj oče, je bil tako moder, da je dirigentsko paličico ob navalu mladih predal v roke svoji mladi naslednici, meni. 

Sploh še ni bil star, a prepoznal je, da mladi potrebujejo svež program in drugačne metode dela. Pri nas je bil prehod mehak. Marsikje ne gre tako nežno.

Ne vidim razloga, zakaj bi mlade »brenkače« na veliko podučevali. Oni so prinašalci novega vetra v naše cerkve.

Mladi morajo imeti svoje mesto v cerkvi. Hvala Bogu, da sploh so! Identificirajo se z drugačno glasbo kot vse tradicionalnosti vajeni utirjeni odrasli. S tem ni nič narobe. 

Tudi mnogim starejšim je všeč, ko mladi zapojejo in zaigrajo na svoje kitare, ko so pesmi nekoliko bolj živahne in radi zapojejo zraven. Ne vidim razloga, zakaj bi mlade »brenkače« na veliko podučevali. 

Oni so prinašalci novega vetra v naše cerkve. Nič hudega ni, če brenkajo malo po svoje. Bog jim je dal veselo srce in gotovo se v tem veseli z njimi!

Bodimo odprtega duha, pustimo jim dihati, naj se izrazijo na njim lasten način. Vsaka brenkaška skupina slej ko prej dozori v kaj večjega, ali pa se začne spontano spogledovati z zborovskim petjem. Lahko pa iz nje zraste tudi vrhunska slavilna skupina, kdo ve. 

Še in še jih moramo spodbujati in se spomniti sebe, ko smo bili mladi in v zanosu. Pohvalimo jih! Zavedati se moramo, da so v letih iskanja in preizkušanja. Da smo zanje lahko prijazni in potrpežljivi mentorji z ne preveč nasveti ali pa sitni nezadovoljneži, omejeni in togi v navadah in pravilih. Bodimo hvaležni zanje, da sploh so, da hočejo sodelovati, čeprav morda kakšna skladba, ki jo pojejo pri bogoslužju, ni povsem liturgično korektna.

Nada Žgur. FOTO: Osebni arhiv

Nada Žgur (Ljubljana), vodja skupine Alfa in Omega

Pod tokratni naslov namesto modrovanja, kako naj bi bilo, lahko podelim svojo izkušnjo o tem, kako je to že bilo v naši cerkvi. Že pred skoraj dvajsetimi leti smo v Ljubljani (v župnijah Bežigrad in Tromostovje) izvajali zaokrožen projekt vzgoje najstnikov za ohranitev vere, imenovan maše Life-teen. 

Trajal je tri leta, prekinjen pa je bil zaradi premestitve duhovnega vodje, ki je držal nad programom nepogrešljivo duhovniško roko, p. Petra Vrabca. V njem so sodelovali animatorji, ki so ena-na-ena skrbeli za mlade vernike, sama pa sem vodila glasbeno sekcijo, skupino LT1, ki si je na začetku utirala pot s povsem amaterskimi člani, najstniki. 

Občasno sem povabila k sodelovanju svoje takratne in bivše študente, ki so bili za najstniške člane spodbuda in zgled ter nekakšno zagotovilo, da so bile svete maše za mladino tudi spoštljive do samega obreda. 

Z glasbenimi »zelenčki« sem začela program izobraževanja z rednimi vajami (z inštrumentalisti in pevci), duhovno-pevskimi delavnicami in večdnevnimi seminarji. 

Trud vseh je bil kmalu poplačan, saj sem jih že v drugem letu delovanja lahko popeljala na veliki oder Cankarjevega doma, na koncert Kristus – upanje Evrope.

Župnija naj poskrbi za kompetentnega glasbenika/glasbenico z izkušnjo dela z mladimi, ki je preigral in preštudiral čim bolj obširen repertoar katoliške tradicionalne in sodobne literature.

Ključ za našo rast je bilo druženje z Jezusom tako v molitvi kot z muziciranjem. Res je, da je bilo včasih težko držati navdušenje nad obojim, vendar Bogu ni nič nemogoče. 

Vztrajanje pri teh osnovnih postulatih ima danes za rezultat to, da je skupina iz časa Life-teen še vedno delujoča, razširjena in dopolnjena pod imenom Alfa in Omega.

Iz teh in podobnih izkušenj lahko svetujem, naj župnija poskrbi za kompetentnega glasbenika/glasbenico z izkušnjo dela z mladimi, ki je preigral in preštudiral čim bolj obširen repertoar katoliške tradicionalne in sodobne literature. 

Ponudi naj ga mladim za pomoč pri vzpostavitvi spodobne glasbene skupine. Lahko da bi bilo za primerno vzgojo in za krajši čas – če bi najeti strokovnjak tako želel – potrebno nekoliko seči tudi v župnijski proračun, vendar bi na ta način lahko dejavnost postala vredna svojega poslanstva, predvsem pa bi mlade morda bolj uspešno obdržali v veri in v Cerkvi.

Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Cerkveni glasbenik. Revijo lahko prelistate TUKAJ.