Slovensko konservatorsko društvo je v ponedeljek, 7. septembra, podelilo stanovsko nagrado in priznanja; že vrsto let jo podeljuje strokovnjakom za varstvo kulturne dediščine za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju konservatorstva, poimenovali so jo po prvem poklicnem konservatorju v Sloveniji, akademiku dr. Francetu Steletu (1886-1972).

Za leto 2019 je Steletovo nagrado, ki je najvišja in edina vseslovenska konservatorska nagrada, prejela dr. Jelka Pirkovič »za življenjsko delo in za njene mednarodno odmevne strokovne, raziskovalne in znanstvene dosežke pri ohranjanju kulturne dediščine, ker so ključni za varovanje dediščine in zavedanje o njeni vrednosti za družbo v Evropi ter v naši državi,« so zapisali v utemeljitvi.

Vsako leto društvo podeli tudi dve priznanji, posameznikom ali delovni skupini, za njihove izstopajoče dosežke pri prenovah, in eno za lastnike, ki s svojim zgledom pomagajo ohranjati slovensko kulturno dediščino. Slednjo nagrado je prejel dr. Aleš Musar, lastnik Ruske dače. »Lesena vila je je bila prerojena in dopolnjena z opremo, ki je časovno, vsebinsko in funkcionalno povezana z zgodovino kraja, objekta, oseb, ki so delale in živele v njem ali z lastnikom samim. Simbolično je nastala skrinja dediščinskih zakladov,« so zapisali v utemeljitvi. Da je sodobno, zavestno nekoliko arhaično oblikovanje novih elementov in pahljača vsebin, prilagojeno žlahtni in raznoliki javni rabi objekta, ki izžareva dediščino, so še zapisali. »Podobnega primera v Sloveniji ni bilo vse od časa, ko je Rado Hribar prenavljal in z nasveti arhitekta Osolina opremljal dvorec Strmol.«

Pogled na obnovljeno streho cerkve sv. Vida v Podnanosu (foto: Prenova Ozbič)

Minka Osojnik vodila prenovo cerkva v Podnanosu in Dolenji vasi

Steletovi priznanji pa sta šli v roke konservatorjem, ki so obnavljali tri cerkve. Konservatorka Minka Osojnik je priznanje prejela za uspešno vodenje in usmerjanje konservatorskih posegov prenove kamnitih strešin dveh cerkva: sv. Vida v Podnanosu in cerkve Žalostne Matere Božje v Dolenji vasi. Konservatorka, umetnostna zgodovinarka in sociologinja Osojnikova se je zavedala dediščine kraške krajine jugozahodne Slovenije, ki jo, kot so zapisali v utemeljitvi, zaznamujejo značilne kamnite zgradbe. Izstopajoči dragulji med njimi so cerkve s skrlatimi strehami. V preteklih obdobjih se je postopoma izgubljalo tisočletja staro obrtno znanje kamnarjev, kamnosekov in krovcev o načinih prekrivanja s skrlami. Zaprli so lokalne kamnolome in stare strehe pogosto krpali s pomočjo betona ter drugih materialov. Konservatorka, umetnostna zgodovinarka in sociologinja Osojnikova pa se je zavedala pomena povezave večplastnih pomenov kulturne dediščine, posebej na Goriškem, kjer smo Slovenci z uvrstitvijo suhozidne gradnje na seznam UNESCO potrdili, da je naše znanje rabe kamna svetovno odmevno. Niso je zaustavile težave pri iskanju primernega materiala in znanja.

Osolnikovo, so zapisali v utemeljitvi, »niso je zaustavile težave pri iskanju primernega materiala in znanja. Prenovi na največji kamniti strehi sakralne stavbe v Podnanosu in na svetišču v Dolenji vasi sta vsem zgled za vzorčno prenovljene cerkve. Objekta sta ohranila avtohtone materiale in kažeta, kaj zmorejo povezani strokovnjaki in izvajalci pri ohranjanju kraške krajine, naselij in njihovih najbolj izstopajočih objektov. Akciji prenov sta oživili nesnovno dediščino, ki obsega različna znanja pridobivanja kamna in krovstva.«

Pogled na obnovljeno streho cerkve Žalostne Matere božje v Dolenji vasi pri Senožečah (foto: Minka Osojnik)

Delovna skupina za prenovo cerkve v Tišini

Delovna skupina Nataša Kiš, Vlasta Čobal Sedmak, dr. Robert Peskar in Jožef Drešar so Steletovo priznanje prejeli za prenovo pročelij cerkve Marijinega rojstva v Tišini. Tišinska župnijska cerkev Marijinega rojstva sodi med najbolj žlahtne gotske spomenike SV Slovenije, na lokaciji, ki potrjuje starejšo slovansko poselitev in razvoj sedanje cerkve od 12. do 19. stoletja. Strokovnjaki so za cerkev Marijinega rojstva na temeljih natančnih arheoloških in stavbno-zgodovinskih raziskav pripravili podroben konservatorski načrt za prenovo s pomočjo višje konservatorke Nataše Kiš in konservatorsko-restavratorske svetovalke Vlaste Čobal Sedmak ter z nasveti generalnega konservatorja dr. Roberta Peskarja. "Vztrajali so, da je za urejeno pročelje te pomembne cerkve nujno uporabiti apnene omete, kar mora postati strokovno izhodišče za vse podobne cerkve v Sloveniji," so zapisali v utemeljitvi priznanja.. "Strokovnost in delovni elan strokovnjakov ter njihovi argumenti so prepričali predstavnike rimskokatoliške cerkve in lokalno prebivalstvo, da je za poseg pri tako pomembnem sakralnem spomeniku nujno potrebna potrpežljivost in uporaba starih znanj naših prednikov. Preverjeni konservatorsko-restavratorski svetovalec Jožef Drešar je zato skupaj s podjetjem Gnom prevzel izvedbo novih apnenih ometov iz žganega apna in vzporedno ohranitev delov starih ometov. Da je na prvi pogled enostavna obnova zunanjosti tišinske cerkve izjemen primer kompleksnega strokovnega posega, so še zapisali v utemeljitvi: "Aktivno so sodelovali vsi udeleženci: cerkvena in lokalna skupnost, izvajalec, zunanji nadzor, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Ministrstvo za kulturo, ki je za obnovo prispevalo več kot polovico sredstev."

Pogled na obnovljeno cerkev v Tišini (foto Tomaž Bevke)

Razstava o nagrajencih in njihovem delu
V galerijskih prostorih Spomeniškovarstvenega centra na Trgu francoske revolucije 3 v Ljubljani je na ogled razstava o nagrajencih in njihovem delu. Razstava je na ogled do 11. septembra med 12. in 17. uro.