Dragi voditelji škofijskih Karitas, duhovniki, sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi dobrotniki, dragi bratje in sestre, rad vas imam in zaupam vam!

Sredi tedna Karitas smo združeni v zahvalni daritvi na Slomškovi Ponikvi v celjski škofiji, ki danes obhaja praznik posvetitve svoje stolnice sv. Danijela v Celju. Z veseljem v svoje srečanje vključujemo ta praznični spomin, ki nam lahko pomaga poživiti zavest iz današnjega evangelija, da je tempelj »Očetova hiša« in zato ne sme postati »tržnica« (Jn 2,16); in da je prav, da nas »gorečnost« za Očetovo hišo razjeda (Jn 2,17); a predvsem naj v nas oživi spoznanje, da Jezus ni mislil na tempelj iz kamnov, ampak je »govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Ker pa je tudi iz skupnosti Cerkve naredil svoje »skrivnostno telo«, je s tem govoril tudi o nas. Ta praznik nas torej vzpodbuja, da iz »templja« medsebojnih odnosov, ki so edini zares svet prostor ljubezni in zaupanja, ne naredimo »tržnice« ali celo »razbojniške jame«. Tempelj je kraj, kjer se dotikata »nebo« in »zemlja«, prostor Božjega in izvir pristno človeškega; je simbol tiste resničnosti, ki življenju daje smisel: zato je prostor praznovanja, veselja in pristne skupnosti. In vse to je lahko le in samo »prostor« odnosov med ljudmi, ki, žal, lahko postane tudi »tržnica«, na kateri drug drugega popredmetimo v bolj ali manj donosno »tržno« blago. Prav to pa je vsebina tudi tedna Karitas in to sporoča geslo: »Rad te imam, zaupam ti!« To geslo je kot odgovor na gesla iz nekaj prejšnjih let: »Ali me imaš rad?«. Ko ga prevajamo v življenje, v vsakodnevna dejanja in besede, z njim odgovarjamo tistim, ki vpijejo iz svojih stisk, da ne zaupajo več ne sebi, ne drugim, ne Cerkvi in marsikdaj tudi Bogu ne več; in da zato tudi ljubiti ne zmorejo več prav. Hvala vam, dragi voditelji, sodelavci in prostovoljci Karitas po naših škofijah in župnijah pa tudi v okviru Slovenske Karitas ter vsi dobrotniki, da ste to geslo tudi preteklo leto že uresničevali in pomagali, da so medčloveški odnosi tudi v najhujših stiskah, pa naj so izvirale iz osebnih in družinskih »neviht« ali naravnih neurij, lahko ostajali »tempelj« in ne »tržnica« s popredmeteno nesrečo sočloveka.

Med oba dela tega gesla bi lahko postavili enačaj: rad te imam je (enako) zaupam ti! Brez zaupanja ni ljubezni. Geslo nosi v sebi izredno bogato vsebino.

Najprej velja za Boga. On nam nenehno sporoča, da nas ima rad in da nam zaupa. Že s tem, ko nas je ustvaril, prav take kot smo, je enkrat za vselej povedal, da nam zaupa in zato tudi računa na nas. Tudi če kdaj zavozimo, naredimo kaj napak, nam On zaupa. Ve, kaj in koga je ustvaril, in ve, da smo na dnu vsega dobri in njegovi! Zaupal nam je življenje, naravo, zaupal nam je zmožnosti, ki jih druge stvari v stvarstvu, razen angelov, nimajo; predvsem sposobnost ljubiti drug drugega in Njega. Glejte, kakšno možnost nam je dal s sposobnostjo medsebojnega sporazumevanja, vzpostavljanja osrečujočih odnosov, ki se začenjajo in nadaljujejo s srečanji. Kako je lepa slovenska beseda »srečanje«: za svoj koren ima »srečo«; zato se dva resnično srečata le, če se ob tem osrečita. Sicer se nista srečala, ampak samo šla drug mimo drugega, doživela sta samo mimohod.

Nato to geslo velja za nas ljudi. Če nas ima Bog rad in nam zaupa in smo ustvarjeni po njegovi podobi (1 Mz 1,27), potem se uresničujemo kot ljudje lahko samo tako, da se imamo radi med seboj in si zaupamo. Božja resnica je, da je mogoče in prav, da drug drugemu bolj globinsko zaupamo, kot se sicer lahko razočaramo med seboj. Konkretno je to včasih zelo težko živeti. A vendar je res, da ljudje še kako potrebujemo potrditev drug od drugega. Vsak mora od drugih slišati, da je prav, da je, in to prav takšen, kot je; in da prav takemu zaupamo, da verjamemo vanj in ga imamo radi. Šele na tej osnovi, se lahko tudi spreminjamo, kjer je to potrebno. A osnovna odskočna deska je, da ti nekdo verjame in zaupa, da boš zmogel. Prav to zaupanje da potrebna »krila« za nov polet. Spominjam se človeka, ki se je leta boril z veliko slabostjo, ki je mnogim grenila življenje. Sam in mnogi so se trudili, da bi se spremenil, a se je mogel začeti spreminjati šele, ko mu je prijatelj rekel: »Veš, jaz te imam rad, tudi če se ne boš nikoli spremenil!« V tem brezpogojnem »imam te rad« je našel potrebno zaupanje vase, ki ga prej sam ni imel, in je zmogel.

To geslo zato velja še posebej za odnose med generacijami. V pastoralnem letu mladih si želimo poglobiti zaupanje v mlade, v njihove življenjske moči. Če česa potrebujejo, da bodo lahko uresničili svoje življenje, potrebujejo potrditve, da jim zaupamo: da jim zaupa Bog, da jim zaupajo starši ter bratje in sestre, da jim zaupa Cerkev, da jim zaupa župnik in kaplan pa tudi škof, da jim zaupajo učitelji in profesorji – in vsi samo zato, ker jih imamo radi. Ker jim zaupamo, se jim ne izmikamo, ampak smo se pripravljeni z njimi srečati, se z njimi pogovarjati – vsebina niti ni tako pomembna, pomembnejše je sreča-nje, pripravljeni smo z njimi sodelovati pri delu in razvedrilu.

Nenazadnje velja letošnje geslo tudi za člane Karitas. Tudi Karitas želi mladim zaupati in jih na vseh nivojih povabiti »zraven«. Mladi morajo biti »zraven«, ko gre za življenje, saj so ga polni, in Karitas ni najprej organizacija in še manj nekaj za »poleg« življenja, ampak je del življenja samega. Zato, srednje in starejše generacije, bodimo podobni Bogu in zaupajmo mladim! Ne bojmo se jih!

In mladi, tudi vi ste poklicani, da nas imate radi in nam zaupate, nam srednjih in starejših let! Ne bojte se nas! Včasih smo malo čudni, morda sitni, celo staromodni in ne gremo v vaše sheme, a nič zato. To, veste, pride z leti in se ne da kaj veliko pomagati. A učite se nas imeti radi takšne, kot smo. In zaupajte nam, da vam želimo samo dobro. Sicer pa, veste, dragi mladi, da tudi mi še kako potrebujemo vašo potrditev, da nas imate radi in nam zaupate. Tudi mi težko živimo brez tega. In tako, vidite, se med seboj potrebujemo, ker nas je tako ustvaril Stvarnik, ki se pri vsem tem vendar ni zmotil.

Odnosa ljubezni ni brez zaupanja. Vendar si je zaupanje težko pridobiti v svetu tekmovalnosti, izrivanja, mnogih osamljenosti, razočaranj in splošnega pomanjkanja časa drug za drugega; v svetu bede in pomanjkanja pa je še posebej težko vzpostaviti zaupne vezi.

V pastoralnem letu mladine si želimo še posebej prizadevati, da bi mladi našli v svoji okolici dovolj možnosti za zaupanje. Še posebej tisti mladi, ki jih razne stiske izrivajo na rob bivanja in zato izgubljajo vsako zaupanje v družino, v državne institucije in institucije sploh. V mislih imam tiste, ki so zapadli v razne odvisnosti (oblik odvisnosti je vedno več), mlade iz družin s težkimi razmerami, dekleta v najrazličnejših stiskah, ki jih vodijo celo »na cesto«, potem so tukaj matere in očetje še študenti … Vsi ti in še mnogi sprašujejo: »Ali me imaš rad? Mi zaupaš?« Tudi če si tega vprašanja ne upajo postaviti na glas, ga v sebi nosijo in hrepenijo po ljudeh, ki bi nanj pozitivno odgovorili in jim povrnili zaupanje vase in v ljudi sploh.

Letošnje geslo je tako široko, da velja tudi za državo in civilne ustanove. Ko smo v preteklem letu skupaj delovali ob naravnih nesrečah, smo ga uspešno uresničevali. Geslo kliče državo, da uresniči svoje poslanstvo z delom za rast pravičnosti, socialne varnosti in solidarnosti ter da v družbi poskrbi za enake možnosti vseh. Najbolj šibkim in prizadetim pa še posebej pomaga, da se jim v bedi ni treba spremeniti v »tržno blago«, ali da ne postanejo nemočen »plen« posameznih dobičkaželjnih brezvestnežev, kar je v obdobjih širših gospodarskih kriz še toliko bolj nevarno. Država lahko tudi s primernim zakonodajnim okvirom pripomore k razvoju potrebnih civilnih dobrodelnih in humanitarnih organizacij. Z vsem tem tudi država izgovarja vsebino gesla: rad te imam, zaupam ti!

Ob koncu tega razmišljanja vam želim spet ponoviti, dragi sodelavci in prostovoljci Karitas, vam, dobrotniki, pa tudi vsem, ki ste bili deležni naše pomoči, da vas imam rad in vam zaupam! Amen!