Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nagovor škofa Piriha v Logu pri Vipavi

Objava: 16. 08. 2005 / 07:03
Oznake: Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:09
Ustavi predvajanje Nalaganje

Nagovor škofa Piriha v Logu pri Vipavi

Nagovor koprskega škofa msgr. Metoda Piriha pri maši v Logu pri Vipavi na praznik Marijinega vnebovzetja

Log je pomembno Marijino svetišče, kamor prihajate zlasti verniki iz Vipavske doline. Skozi vso našo zgodovino nam je bila Marija vedno pomočnica, tolažnica in priprošnjica. Mnogi posamezniki in družine na ta milostni kraj prihajate pogosto. Marijo prosite za pomoč in se ji izročate v varstvo.

Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica ter moč v zgodovini primorskega ljudstva. Tega se zavedamo, zato se želimo na slovesen način Mariji najprej zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Ta hvaležnost pa je istočasno tudi naša velika želja in prošnja, da bi še naprej hodili pod njenim varstvom po poti močne vere, trdnega upanja in dejavne ljubezni.

Letos obhajamo leto evharistije. Marija je z evharistijo najtesneje povezana. Med vsemi svetniki sije presveta Devica Marija kot zgled svetosti in evharistične duhovnosti. V živem cerkvenem izročilu se je spominjamo v vseh evharističnih molitvah pri sveti maši. Tako molimo v rimskem kanonu: »V občestvu z vso Cerkvijo se spominjamo vseh tvojih svetih. Slavimo najprej častitljivo vedno Devico Marijo, mater našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa.« V drugih evharističnih molitvah prehaja češčenje Matere Božje celo v prošnjo: »Prosimo te, usmili se nas vseh, da bomo v večnem življenju skupaj z Božjo materjo Devico Marijo.« V tretji evharistični molitvi: »On naj nas spopolni za večno daritev tebi, da bomo mogli prejeti dediščino s tvojimi izvoljenimi, najprej s preblaženo Devico, Božjo materjo Marijo.« V četrti evharistični molitvi molimo podobno kot v tretji. V evharistični molitvi za spravo II.: »Zdaj nas združuješ z Božjo Materjo Devico Marijo ob mizi svojega Sina Jezusa Kristusa.« V evharistični molitvi za različne potrebe pa: »Skupaj s sveto Devico, Božjo materjo Marijo naj te hvalimo in slavimo

Nihče nas ne more tako kot Marija poučiti, s kakšno gorečnostjo je treba obhajati svete skrivnosti in živeti v družbi njenega Sina, skritega pod evharističnima podobama.

Marijina evharistična naravnanost izvira iz njene notranje drže, ki označuje vse njeno življenje, in ne toliko iz dejavnega sodelovanja v trenutku postavitve zakramenta sv. Rešnjega telesa. Njeno življenje, ki ima globok občestveni značaj, prevzema tudi evharistični poudarek. Marija je živela evharističnega duha, še preden je bil ta zakrament postavljen, saj je darovala svoje deviško telo za utelešenje Besede. Devet mesecev je bila živi Božji tabernakelj. Nato je naredila evharistično in istočasno občestveno dejanje, ko je pokazala Božje Dete pastirjem, modrim in velikemu duhovniku v templju in ko je darovala blagoslovljeni sad svojega telesa Božjemu ljudstvu in tudi poganom, da bi ga častili in ga prepoznali kot Božjega Maziljenca. Podobno dejanje je njena prisotnost in skrbno posredovanje v Kani v trenutku prvega znamenja, ki ga je Sin naredil, ko se je razodel preko čudeža kot Božji Sin. Nekaj sličnega je Devica Marija storila pod križem, ko je bila deležna bolečin svojega Sina in ko je sprejela v svoje naročje njegovo telo in ga položila v grob kot seme vstajenja in novega življenja za odrešenje sveta. Marijina prisotnost pri izlitju Svetega Duha na Binkošti, prvega daru vstalega Gospoda porajajoči se Cerkvi, je tudi evharistične in občestvene narave.

Devica Marija se je zavedala, da je spočela Kristusa za odrešenje vseh ljudi. Ta njena zavest je bila še bolj izrazita v njeni udeležbi pri velikonočni skrivnosti, ko ji je njen Sin z besedami: »Žena, glej, tvoj sin,« (Jn 19, 26) zaupal, v apostolu Janezu, vse vernike. Kakor Devica Marija tako tudi Cerkev ponavzočuje Gospoda Jezusa v obhajanju evharistije, da bi ga darovala za vse, da bi imeli življenje v obilju (prim. Jn 10, 10).

Bratje in sestre, bodite iskalci in častilci pravega Boga v sveti evharistiji. Malikovanje je nenehna človekova skušnjava. Na žalost je veliko ljudi, ki iščejo rešitev svojih težav v verskih oblikah, ki niso združljive s krščanskim verovanjem. Močna je skušnjava, da bi verjeli mitom uspeha in moči ter različnim kozmičnim energijam. Ne verjemite lažnivim iluzijam in enodnevnim modam, ki neredko puščajo za seboj tragično duhovno praznino. Uprite se skušnjavi denarja, potrošništva in nasilja, ki ga danes izvajajo sredstva družbenega obveščanja. S češčenjem pravega Boga v sveti evharistiji boste svoje bivanje (življenje) postavili na Skalo. Poslušanje in češčenje Jezusa Kristusa v sveti evharistiji vas bo vodilo k pogumnim izbiram. Jezus je zahteven, ker hoče našo pristno srečo. Nekatere ljudi kliče, naj zapustijo vse in hodijo za njim v duhovniškem ali redovniškem poklicu, večino pa kliče v družinsko in zakonsko življenje, ki naj bo oblikovano na evangeljskih načelih.

Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa, zdrava in prava pobožnost do Božje Matere. Kadar te ni bilo, je med našimi predniki plahnela in ginila tudi vernost.

Danes se ponovno izročamo Marijinemu varstvu. Mariji izročamo sami sebe, naše otroke in mladino, naše družine, bolne in ostarele, našo krajevno Cerkev, našo domovino ter naš narod doma in po svetu. Prosimo, da bi bili po Marijinem zgledu poslušni Svetemu Duhu, da bi zvesto spolnjevali svoje krščanske dolžnosti, ki smo jih prejeli s krstom, in tako postali vedno bolj podobni Jezusu, našemu Odrešeniku.

Priporočimo ji zlasti vse mlade, ki se bodo v naslednjih dneh skupaj s svetim očetom Benediktom zbrali v Kölnu, da se vrnejo opogumljeni kot graditelji novega človeštva v slovenskem prostoru.

Naj nam Marija da moči, veselja in modrosti, da bomo vztrajno hodili po njeni poti naproti Jezusu.

Na današnji praznik Marijinega vnebovzetja se po vsej naši domovini verniki izročamo Mariji, Jezusovi in naši Materi. Mi bomo to storili po izpovedi vere.



Log je pomembno Marijino svetišče, kamor prihajate zlasti verniki Vipavske doline. Skozi vso našo zgodovino nam je Marija bila vedno pomočnica, tolažnica in priprošnjica. Mnogi posamezniki in družine prihajate pogosto na ta milostni kraj. Marijo prosite za pomoč in se ji izročate v varstvo.

Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica ter moč v zgodovini primorskega ljudstva. Tega se zavedamo, zato se želimo na slovesen način Mariji najprej zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Ta hvaležnost pa je istočasno tudi naša velika želja in prošnja, da bi še naprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.

Naša državna samostojnost, pridobljena leta 1991 tudi za ceno krvi, je tudi velik Božji dar. Za nas kristjane ni to samo sad prizadevanja ljudi, ampak tudi sad tisočletnega Božjega in Marijinega delovanja. Ko smo začeli pisati novo stran svoje zgodovine, bi morali začeti tudi novo stran svoje vernosti. Sedanje stanje po svetu je težko. Miru ni. Med ljudmi in nekaterimi narodi je veliko sovraštva, sebičnosti, nezaupanja, pa tudi nevere, duhovne lakote in stiske.

Bog prav od nas sedaj veliko zahteva in pričakuje. Če so bila prejšnja desetletja našega pastoralnega dela v škofiji bolj ohranjevalnega značaja, pa moramo v novih razmerah iskati tudi nove poti oznanjevanja ter si prizadevati za osebno, družinsko, župnijsko, škofijsko in narodno prenovo po smernicah škofijske prenove in slovenske sinode. Ne sme nas uspavati to, kar imamo. Izziv časa je, kako bomo znali odgovoriti Bogu in v novih razmerah živeti po veri, iskati in utrjevati moralne in duhovne vrednote. To pomeni z evangelijem prekvasiti vse svoje življenje.

Zgodovina našega naroda je s svojimi sončnimi in senčnimi stranmi zgodovina naše vernosti. V njej je imela posebno vlogo naša Mati Marija. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa, zdrava in prava pobožnost do Božje Matere. Kadar te ni bilo, je med našimi predniki plahnela in ginila tudi vernost.

Izročitev Materi Božji je dejanje vere in pomeni dokončno in nepreklicno izročitev samega sebe Marijini materinski ljubezni, saj je ona najvarnejša pot, po kateri pridemo k Jezusu.

V kratkih besedah »Po Mariji k Jezusu« je izražen ves pomen naše izročitve. Približati se Mariji pomeni približati se Kristusu. Reči vsak dan svoj »da, zgodi se tvoja volja«, kakor molimo v očenašu. Izročiti se Mariji pomeni, sprejeti jo k sebi, podobno kakor apostol Janez, in jo popeljati v celotni prostor svojega notranjega življenja. Izročitev Mariji pomeni potovati skozi življenje skupaj z Marijo, jo imeti za vzor in jo posnemati v njenih krepostih, zlasti v močni veri, trdnem upanju in dejavni ljubezni. Izročitev Mariji dejansko opravimo vsak dan, če zbrano in lepo molimo znano molitev »O Gospa moja, o Mati moja«, s katero Mariji posvetimo svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce, sebe popolnoma vsega.

To hotenje izraža tudi molitev, s katero se izročamo Mariji. Mariji bomo izročili sami sebe, naše družine, našo krajevno Cerkev, našo domovino ter naš narod doma in po svetu. Prosili bomo, da bi bili po Marijinem zgledu bolj poslušni Svetemu Duhu, da bi zvesto spolnjevali svoje krščanske dolžnosti, ki smo jih prejeli s krstom, in tako postali vedno bolj podobni Jezusu, našemu Odrešeniku.

Z izročitvijo Mariji se zavežemo, da bomo vse svoje od Boga dane sposobnosti in darove uporabljali tako, da bomo po njih sebe povezali z Bogom in ljudmi, ljudi pa med seboj v medsebojnem spoštovanju, miru, razumevanju, sodelovanju, odpuščanju in dejavni ljubezni. Amen.


msgr. Metod Pirih
koprski škof

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh