Danes, na praznik Marijinega vnebovzetja, se množice vernikov zbirajo v Marijinih svetiščih in romajo k njej, ki je »dovršena podoba Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu« (C 38). Vsa dogajanja po Sloveniji na veliki šmaren dokazujejo, da je Marija v resnici »vseh slovenskih src Kraljica«, kakor poje naša cerkvena pesem, in da smo v resnici »Marijin narod«. Že sprejem ali začetek krščanstva v našem narodu je tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem, saj je prva cerkev, ki so jo postavili naši pokristjanjeni predniki posvečena Devici Mariji vnebovzeti – Gospa Sveta na avstrijskem Koroškem.

Marijino vnebovzetje! Praznik nas spominja na 1. november 1950, ko je papež Pij XII. razglasil kot od Boga razodeto resnico, da je bila »brezmadežna Božja porodnica in vedno devica Marija, potem ko je končala tek svojega zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.«

Četudi je bila ta verska resnica razglašena šele pred 55. leti, pa je vera krščanskega ljudstva v Marijino vnebovzetje mnogo starejša, saj ima svoje korenine v samem začetku krščanstva in Cerkev obhaja ta praznik od prvih stoletij dalje. To dokazujeta tudi dve najstarejši baziliki v Jeruzalemu, ki se razlikujeta od drugih po tem, da imata prazen grob. Prva je bazilika Božjega groba, kjer so položili Jezusovo telo na veliki petek, po vstajenju, na veliko noč je ostal grob prazen; druga pa je bazilika Marijinega vnebovzetja s tremi votlinami – zunanjo, nato notranjo in tretjo, najmanjšo, kamor je bilo položeno telo Device Marije, a po vnebovzetju je tudi ta grob ostal prazen. To prastaro krščansko izročilo je od začetka krščanstva (od začetka 3. stoletja) dokazovalo vero prvih kristjanov, da je bila Božja Mati po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Tako z očmi vere gledamo Marijo, kakor jo predstavi apostol Janez v knjigi Razodetja, – kot ženo, ki je ogrnjena s soncem, pod njenimi nogami je luna, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12, 1). Ona, ki je bila obvarovana izvirnega greha, je ostala tudi po smrti obvarovana trohnenja ali razpadanja v zemlji. Ona, ki je kot Mati dala Božjemu Sinu človeško telo, biva s svojim poveličanim telesom v luči nebeške slave. Spodobi se, da je telo Božje Matere bilo z vnebovzetjem poveličano, kakor je bilo telo Božjega Sina poveličano z vstajenjem. Tako so opevali in razlagali Marijino vnebovzetje cerkveni očetje.

Toda Marijin praznik je tudi naš praznik, praznik za nas, saj nam pove, da tudi naše življenje ne drsi v prazen nič, v grob, marveč je usmerjeno v poveličanje duše in telesa pri Bogu. »V nebesih sem doma, tam Jezus krono da; tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom,« je zapel naš bl. Slomšek.

Današnji praznik nas mora utrditi v veri v naše vstajenje, v naše vnebovzetje in večno življenje pri Bogu, kjer bomo tudi mi s poveličano dušo in telesom. Krščanstvo ne prezira telesa in ne razvrednoti tega sveta. Nikjer človek ni tako resno vzet, nikjer ni njegovo življenje tako visoko cenjeno, kot v Kristusu in njegovem vstajenju, pa tudi v Mariji in njenem vnebovzetju.
Današnji praznik pa je dan, ko vsako leto obnovimo posvetitev ali izročitev našega naroda Mariji. Prvič smo to opravili pred 13. leti (leta 1992), eno leto po državni samostojnosti, ko smo v polnosti zaživeli kot suveren narod v lastni državi. Zato se danes s hvaležnostjo oziramo v več kot 1250-letno zgodovino našega naroda. V duhu zremo tisti milostni trenutek, ko so naši davni predniki prejeli sveti krst in ko jim je zasvetila luč svete vere (krst knezov Gorazda in Hotimirja leta 745 na Chiemskem jezeru). Takrat smo stopili v družino evropskih narodov in si začeli oblikovati svojo identiteto ali istovetnost. Takrat smo postali »izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, Božje ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pt 2, 9).

Danes, ko obnavljamo posvetitev slovenskega naroda Mariji, se spominjamo svoje zgodovine, ki se začenja in nadaljuje po Božji previdnosti. Obnova posvetitve pa ne pomeni samo to, da odmolimo določeno molitev ali da se izročimo Marijinemu varstvu ter ji zaupamo sebe in usodo naroda. Obnova posvetitve pomeni mnogo več. Z njo izražamo svojo voljo, da vstopamo v svet vere in zaupanja, v katerem je živela Marija; – da sprejemamo evangelij kot vodilo svojega osebnega in občestvenega življenja; – da sebe in svet okoli nas oblikujemo po evangeliju; – da smo sol zemlje – slovenske zemlje in luč sveta – slovenskega sveta.

Zato ponovno izročamo Mariji najprej sami sebe. Pri sebi moramo začeti. Nič se ne bo spremenilo, če se ne bo vsak izmed nas spremenil, spreobrnil. Svet okrog nas ne bo postal nič boljši, če ne bomo mi postali boljši. V svetu ne bo več poštenosti, če ne bomo postali mi bolj pošteni. Med nami ne bo več ljubezni, če se vsak izmed nas ne bo trudil za resnično ljubezen do bližnjega. Med nami ne bo več solidarnosti ali čuta za sočloveka, če bo vsak gledal le na lastno korist in se zaprl vase. Med nami ne bo bolj vidne pričujočnosti Boga, če ga bomo izrinili na rob življenja. Obnoviti posvetitev Mariji pomeni, postaviti Boga v središče osebnega življenja, kakor je to storila Marija.

V molitvi, ki jo bomo čez nekaj trenutkov vsi ponovili, je rečeno: Tebi, presveta Devica Marija, izročamo naše družine. – Vsi se zavedamo in občutimo, da je slovenska družina načeta, ranjena, ogrožena, razvrednotena in velikokrat podobna bolj razvalini kakor trdnemu in varnemu domu. In v novejšem času smo priče, da hočejo po svetu in tudi pri nas dati družini drugo obliko, ki ni v skladu z Božjim ali Stvarnikovim načrtom in se ne more imenovati »družina«. Zgodovina nas uči, da kadar koli je kateri narod zašel na to pot, je začel propadati v svojo smrt. – Mariji izročimo naše družine, da bi bile odprte za življenje in da bi ohranile tisto identiteto družine, ki je zarisana v Stvarnikovem načrtu.

Tebi izročamo našo mladino, bomo nadaljevali v molitvi, – mladino, ki je naše upanje in veselje, mladino, ki je naša prihodnost. Prav te dni bo potekal XX. svetovni dan mladih v Kölnu (od 16. do 21. avgusta). Več stotisoč mladih s celega sveta, lepo število tudi iz Slovenije, bo ob papežu Benediktu XVI., z namenom, da bi družno odkrivali duhovne vrednote, ki človeka bogatijo in osrečujejo, in da bi si postavili prave kažipote za svojo prihodnost, ki je tudi prihodnost Cerkve in človeške družbe. Izročimo naše mlade njej, – Božji Materi, da bi imeli potrebne moči in pogum, zavreči zavajajoča vabila sveta in se odločiti za zdravo, versko, duhovno, moralno, kulturno in tudi narodnostno življenje.

Nadalje je v posvetilni molitvi rečeno: Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost. – Kakšno edinost? – Odgovor je kratek: edinost v slovenskem narodu. Vsi čutimo, da je naš narod sprt, kakor da ne znamo ali nočemo biti ena družina. O tem nam govorita narodova preteklost in sedanjost; in človek se boji, da tudi prihodnost ne bo drugačna. Vendar kot kristjani upamo in prosimo, naj prav Cerkev, ki je skozi vso zgodovino med nami ustvarjala globoko edinost ali enotnost, tudi v prihodnosti uresničuje svojo evangeljsko poslanstvo ob popolnem spoštovanju človekove svobode in osebne odločitve.

V posvetilni molitvi bomo nadaljevali: Tebi izročamo svojo domovino. – Domovina je sveta beseda. Domovina je mati; pravijo: Domovina je zdravilo za vse rane. To bi potrdili tisti, ki se niso mogli ali se niso smeli vrniti v domovino 50 ali več let. Kako jim je odleglo, ko so začutili, da so v objemu domovine. Božji Materi izročimo našo domovino, da ne bi nikomur in nikdar postala mačeha, pa tudi, da bi mi vsi ostali njeni zvesti otroci.

Končno bomo rekli: Tebi, Božja Mati izročamo naše rojake po svetu, naj bodo v zamejstvu ali izseljenstvu, da bi ostali zvesti Bogu in domovini. – Naj čutijo, da jih domovina ohranja v ljubečem spominu, da Cerkev v domovini zanje moli in da želi biti z njimi povezana, saj smo vsi eno slovensko občestvo, ki ga niti čas niti razdalje ne morejo razdrobiti.

Tako vas sedaj, bratje in sestre, zbrani pod materinskim plaščem Ptujskogorske Matere Božje povabim, da vse to vključimo v obnovo posvetitve ali izročitve našega naroda Mariji! Amen.