Eccellenza Reverendissima Mons. Santos Abril y Castelló, dragi bratje v škofovstvu in duhovništvu, predragi bratje in sestre, rojaki, ki ste se zbrali na izseljensko nedeljo v ljubljanski stolnici, moji dragi domači, vsi poslušalci Radia Ognjišče! Božji mir z vami!

Pri tem slovesnem bogoslužju v ljubljanski stolnici doživljamo vesoljno povezanost s Cerkvijo in z rojaki z vsega sveta.

Iz rok apostolskega nuncija danes sprejemam palij, znamenje pastirja krajevne Cerkve po vzoru Jezusa Dobrega Pastirja in v povezavi z naslednikom apostola Petra papežem Benediktom XVI., ki je ta palij blagoslovil prav ob grobu sv. Petra v Rimu. Ob izročitvi tega znamenja je poudaril: »Palij je znamenje našega apostolskega poslanstva. Je izraz naše edinosti, ki ima v petrinski službi vidno zagotovilo.« Ker zaradi posvetitve novomašnikov na praznik sv. Petra in Pavla nisem mogel osebno prevzeti pastirskega palija, ga sprejemam danes po posrednikih, po rokah apostolskega nuncija, ki tukaj med nami zastopa svetega očeta. Zahvaljujem se vam, spoštovani sobrat za to pozornost in preko vas izrekam papežu Benediktu XVI. zagotovilo edinosti in apostolske gorečnosti, »dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina« (Ef 4, 13).

Slovesnost izročitve palija poteka na izseljensko nedeljo, ki ima v letošnjem letu še poseben poudarek. Spominjamo se namreč dogodkov sredi leta 1945, ki so življenjsko zaznamovali tudi mnoge od vas. To ni bil samo konec 2. svetovne vojne, ampak tudi čas najhujšega eksodusa slovenskega prebivalstva, ki je bežalo pred rdečo zverjo komunizma. Po zgledu in pod vplivom velikih sovjetskih bratov, je bila nesreča okupacije naše dežele, zlorabljena za izpeljavo revolucije in prevzema oblasti. Zgodovinski podatki vedno jasneje kažejo zaporedje dogodkov. Zasedba domovine je bila priložnost za učinkovito »čiščenje« vsega, kar bi nasprotovalo kasnejšim revolucionarnim ciljem. Prvi partizanski strel ni bil sprožen proti okupatorju, ampak proti Slovencu. Tudi v nadaljevanju je bilo vedno več civilnih žrtev, uglednih in vplivnih mož in žena, ki so ponoči izginjali in za mnoge še danes ne vemo, kje so pokopani. Najhujša tragedija pa se je zgodila po končani vojni, ko so tisoči naših mož in fantov, brez sodbe ali dokaza krivde, bilo zverinsko umorjenih in počivajo v brezštevilnih breznih in jamah širom slovenske zemlje. Bog je poskrbel, da so kljub strogo varovanemu molku ostale nekatere priče, ki so posredovale resnico v svet. Velik del naših rojakov pa je moral v tujino, da so si rešili golo življenje. Izgubili so vse. Nihče pa jim ni mogel vzeti vere in medsebojne solidarnosti, ki jim je pomagala, da so našli nov dom in se tudi v tujem svetu postavili na noge. Vseskozi pa so nosili v sebi hrepenenje po slovenski zemlji, iz katere so bili tako kruto iztrgani. To doživljanje je najlepše izrazil Zorko Simčič v zapisu v tujini, leta 1964: »Pred očmi nam je Slovenija, segajoča preko vsega sveta. Vem, da za domovino ni meja, vem, da smo si vsi, ki še gledamo iz pregnanstva v Jeruzalem pod Gradom s tesnobo, deli ene celote, pa naj živimo na kateremkoli kontinentu. Naj se naša misel vzpne v nebo pod temi ali onimi zvezdami, parabola vsake drži v deželo, kjer se je umirila kri naših dedov. Kaj vemo, obupanci, kaj bo zraslo iz tega, kar danes sejemo? Kaj vemo, kje vse bo zraslo krepko drevo?« Letos (2005) pa je isti avtor v domovini dopolnil: »In drevesca so rasla. Mnoge veje so sicer ohromele, odpadle, toda drevo je pognalo mladike, drevesa so vzcvetela - cvet je rodil sad, žlahten sad: sebi in svetu in domovini. Pred desetletjem je bilo rečeno: In vendar nekoč bo…? Svečke bodo zagorele po vsej s krvjo prepojeni Sloveniji, našim mrtvim v spomin. Danes novi rodovi prižigajo svečke našim mrtvim v poveličanje.«

Ko sprejemam palij prav na izseljensko nedeljo ob navzočnosti številnih rojakov, čutim globoko povezanost z vsemi rojaki doma in po svetu. Do nedavna sem bil odgovoren posebej za Slovence po svetu, zato jih bom tudi v prihodnje nosil v srcu in v molitvah zanje. Toliko poguma so mi dali s svojo trdoživostjo, da je to lahko stalna vzpodbuda tudi za Slovence v domovini.

Ob sprejemu palija čutim veliko odgovornost, podobno kot je priznal novoizvoljeni papež Benedikt XVI. ob začetku petrinske službe, 24. maja 2005, ko je dejal: »Zdaj, v tem trenutku, moram jaz, nemočni božji služabnik, prevzeti to nezaslišano nalogo, ki resnično presega vsako človeško sposobnost. Kako bom sposoben to storiti? Vsi vi, dragi prijatelji, ste ravnokar poklicali celo vrsto svetnikov, ki jo zastopajo nekatera velika imena božje zgodovine z ljudmi. Na ta način se tudi v meni poživlja ista zavest: nisem sam. Ni mi treba samemu nositi tega, česar resnično ne bi mogel nikoli nositi sam. Vrsta božjih svetnikov me brani, me podpira in me nosi. In spremlja me tudi vaša molitev, dragi prijatelji, vaša prizanesljivost, vaša ljubezen, vaša vera in vaše upanje.« Preprosto je razložil tudi pomen palija, stkanega iz čiste volne, ki mu je bil položen na rame. »To starodavno znamenje, ki ga rimski škofje nosijo od 4. stoletja, lahko razumemo kot podobo Kristusovega jarma, ki ga škof tega mesta, služabnik božjih služabnikov, jemlje na rame. Božji jarem je božja volja, ki jo sprejemamo. In ta volja za nas ni zunanje breme, ki bi nas stiskalo in nam jemalo svobodo. Spoznati to, kar hoče Bog, spoznati, kakšna je pot življenja - to je bilo veselje za Izrael, to je bil njegov veliki privilegij. To je tudi naše veselje; božja volja nas ne odtujuje, pač pa nas očiščuje - čeprav tudi na boleč način - in nas tako vodi k nam samim. Tako ne služimo samo Bogu, ampak v odrešenje vsega sveta, vse zgodovine. V resnici je simbolika palija še bolj konkretna: jagnječja volna želi prikazati izgubljeno ovco ali tudi bolno, šibko ovco, ki jo pastir zadene na svoje rame in jo ponese k vodam življenja. Prilika o izgubljeni ovci, ki jo pastir išče po puščavi, je bila za cerkvene očete podoba skrivnosti Kristusa in Cerkve. Človeštvo - mi vsi - je izgubljena ovca, ki v puščavi ne najde več poti. Božji Sin tega ne dopušča, ne more pustiti človeštva v tako bednem položaju. Skoči pokonci, zapusti nebeško slavo, da bi iskal ovčico in šel za njo vse do križa. Naloži si jo na ramena, nosi našo človeškost, nosi nas same. On je Dobri pastir, ki da življenje za ovce. Palij govori predvsem, da nas vse nosi Kristus. Obenem pa nas vabi, naj nosimo drug drugega. Tako postane palij simbol poslanstva pastirja. (…) Sveta Kristusova nepotrpežljivost mora poživljati pastirja. Ni mu vseeno, da toliko ljudi živi v puščavi. In obstaja toliko oblik puščave. Tu je puščava revščine, osamljenosti, razdrte ljubezni. Tu je puščava božje temine, izpraznjenosti duš, ki se ne zavedajo več človekovega dostojanstva in poti. Zunanje puščave se množijo v svetu, ker so postale notranje puščave tako prostrane. Zato pa tudi zakladi zemlje niso več v službi gradnje božjega vrta, v katerem bi lahko vsi živeli, ampak so v službi sil izkoriščanja in uničevanja. Cerkev v svoji celoti in pastirji v njej se morajo kot Kristus odpraviti na pot, da popeljejo ljudi ven iz puščave na kraj življenja, k prijateljstvu z Božjim Sinom, k njemu, ki daje življenje, življenje v polnosti. Simbol jagnjeta pa ima še en vidik. Na starodavnem Jutrovem je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir lahko razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: »Jaz sem dobri pastir ... Svoje življenje dam za ovce,« pravi Jezus o sebi (Jn 10, 14 sl.). Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen! To je znamenje Boga: on sam je ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Da bi ostro udaril, porazil zlo in ustvaril boljši svet. Vse oblastne ideologije se tako opravičujejo,opravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Mi trpimo, ker je Bog potrpežljiv. In nič manj ne potrebujemo mi vsi njegove potrpežljivosti. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne križajoči. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. »Pasi moje ovce,« reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu. Dragi prijatelji - ta hip lahko rečem samo: molite zame, da bi se vedno bolj naučil ljubiti Gospoda. Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo - vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, molite, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.«

Gornje papeževo razmišljanje dopolnjuje sporočilo današnjega evangelija: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Tem Jezusovim besedam popolnoma zaupam. Amen.