Praznik Marijinega vnebovzetja nam razodeva, sestre in bratje, da se je Marija v polnosti odzvala Božjemu vabilu, ki ga je Bog naslovil že izvoljenemu ljudstvu na gori Sinaj: »Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal« (5Mz 30, 19–20). Marija, hči Izraela, je Bogu izrekla svojo zvestobo enkrat za vselej: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1, 38).

Stara zaveza označuje z izrazom »služabnik« tiste vélike osebnosti, ki so sodelovale z Bogom pri uresničevanju njegovega odrešenja človeškega rodu. Med njimi so Noe, Abraham, Mojzes in preroki vse do Janeza Krstnika. Od vseh teh Božjih sodelavcev, služabnikov, je Marija največja, saj je bila vsa Božja že vse svoje zemeljsko življenje. Bila je izvoljena za mater Božjega sina in je bila te izvolitve tudi vredna, kajti ni podvomila v Božjo ljubezen, tudi v največji preizkušnji pod križem ne. Zato se je na njej tako čudovito razodela Božja ljubezen tudi »ob smrtni uri«, ko jo je Bog z dušo in telesom vzel k sebi v tisto »obljubljeno deželo«, kjer življenje ne mine, ker je ljubezen večna.

Kaj ima Marijina zgodba z nami? – Mnogi v evropskem kulturnem okolju vse bolj ožijo življenje samo na ta svet, še slabše: krčijo ga le na ekonomijo. Vse pogosteje namreč slišimo, kako pomembna je kakovost življenja in to nekateri enačijo s kupno močjo. Kdor si ne more privoščiti obilice materialnih dobrin ali jih ne more več neomejeno uživati zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti, trdijo nekateri, ne živi človeka vredno življenje. Splav in evtanazija sta logična posledica takšne miselnosti.

Na srečo se tudi vse več ljudi zaveda, kako silno osiromašenje človeka je to in išče polnost, kakovost življenja v območju duha. Ne morejo se zadovoljiti z materialističnim prepričanjem, da prihajamo iz niča in se v nič vračamo.

Dovolite, da to dilemo med ničem in Božjo ljubeznijo, med zemeljskim in večnim, ponazorim s hipotetično zgodbo o dvojčkih, ki se pod materinim srcem v maternici pogovarjata in ugibata ali je kaj zunaj tega prijetnega gnezda ali ne.

»Prvi pravi:
– A verjameš v življenje po rojstvu?
– Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
– To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje zgledalo?
– Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
– To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
– Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.
– Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
– No, ne vem natančno, kako zgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.
– Mama! Ti verjameš v mamo? In kje naj bi, po tvoje, bila?
– Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.
– Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
– Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.«

Je kaj ali ni nič, ko nas obišče sestra smrt in zapustimo mater Zemljo? Ali končamo kot pokošena trava, posekan hrast ali pa zaživimo drugače, bolj polno, nesebično, sposobni ljubezen sprejemati in dajati brez konca?

Marijino vnebovzetje nam razkriva, kako Bog vabi človeka k večji popolnosti, k višji kakovosti življenja, kakor jo morejo nuditi le materialne in telesne dobrine, ki so sicer tudi njegov dar. Ne trdim, da te dobrine niso potrebne – vsem privoščim blagostanje in zdravje, tolikim brezposelnim pa redno zaposlitev – a življenje je pusto in prazno, če ga ne živimo v ljubezni, ki jo prežemata neomajna vera in upanje, da je Božja ljubezen, če se je oklenemo, močnejša kakor smrt, trpljenje in nemoč. Enako kakor Marijo Bog vodi v polnost življenja, v občestvo svetih, slehernega od nas. Prepričan sem, da so na začetku tretjega tisočletja še kako aktualne misli o Mariji, ki jih je na pragu prejšnjega tisočletja izrekel sv. Bernard:

Kdor hodi za Marijo, ne zaide.
Kdor se k njej zateka, ne obupa.
Kdor nanjo misli, se ne moti.
Če te Marija drži za roko, ne boš padel.
Če te ona varuje, se ne boš bal.
Če je s teboj, boš dosegel cilj.
(…)
O ti, ki vidiš, kako te premetava sredi neviht,
ne odvrni svojih oči od sijaja te zvezde, če se nočeš potopiti.
(…)
Naj Marijino ime ne zamre na tvojih ustnicah in naj ne zapusti tvojega srca.
A da bi bil zaradi njenih priprošenj deležen milosti,
nikar ne pozabi zgleda njenega življenja.

Nihče, ki se ga je Marijin zgled res dotaknil in je v njeni življenjski poti od spočetja do poveličanja v nebesih odkril smisel lastnega življenja, ne bo ostal ravnodušen do skupnosti, v kateri živi. Marija je bila namreč vse življenje hči izraelskega ljudstva, hkrati pa tako globoko povezana z vsem človeštvom, da mu je za Odrešenika podarila sina Jezusa. Nič drugačni od Marije ne moremo biti mi katoličani v tem raju pod Triglavom.
Sredi hudega ponemčevanja pred 150. leti nam je blaženi Anton Martin Slomšek zaklical: »Ne bodi vas sram, da ste Slovenci; to naj bo vaša čast. (…) vi ino vaši otroci (bi) v kratkih letih za eniga človeka manj veljali, ako bi slovenje marvnvati (govoriti) kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.« Hkrati pa nas blaženi škof spodbuja, naj ne bo naše upravičeno domoljubje ozkosrčno, nacionalistično, ampak gostoljubno, usmerjeno v univerzalno. »Ne zaničujte tujskih jezikov, ino se nemškiga le skrbno učite; lepši bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo eniga.« A. M. Slomšek, Dolžnost svoj jezik spoštovati, v: J. Pogačnik, Slovenska misel. Eseji o slovenstvu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985, 36. Ko kot slovenski katoličani skrbno negujemo lasten jezik in kulturo, bodimo tudi širokosrčni in odprti najprej za Italijane, Madžare in Rome, ki že dolgo živijo z nami, enako gostoljubnost pa izkazujmo vsem, ki so si ustvarili svoj dom med nami v prejšnjem stoletju. Res je, nimamo vsi enakega jezika in kulture, za vse enako pa je Marijin sin daroval svoje življenje, vsem je Marija mati.

Bodimo pa končno gostoljubni tudi do sebe, priznajmo drug drugemu pravico do različnih prepričanj, iskanj, izbir, kolikor ne posegajo po neetičnih in škodljivih sredstvih. Revolucija, državljanska vojna in totalitarni režim so naš narod usodno prizadeli, del narodovega telesa v zamejstvu in v svetu je bil dejansko odpisan, odpisani pa so bili tudi mnogi v domovini predvsem zaradi katoliške vere. Z uvajanjem demokracije se je spremenila zakonodaja, ne pa tudi miselnost. Gostoljubnost bomo Slovenci gojili drug do drugega, kolikor se bo medijski prostor resnično odprl v spoštovanju različnih pogledov, ki jih imamo, in skupnosti, v katerih živimo. Brez pluralnega medijskega prostora številne skupine in pogledi ne morejo uresničevati pravice do javnega izražanja in enakopravnega sodelovanja v skupnem dobrem. Zato lahko pluralizacijo medijev, ki se obeta, samo pozdravimo.

Nazadnje, a sila pomembno, o čemer velja razmisliti, ko se oziramo k Mariji Vnebovzeti, je naša odgovornost do življenja samega. Pravo in gostoljubno domoljubje ni neločljivo povezano le s podajanjem svojega jezika in kulture, le s pluralnostjo družbe in medijev, marveč tudi s sprejemanjem in podajanjem življenja. – Kdo bo še govoril slovensko, če ne bo otrok, ki bi jih nagovarjali po naše? Če ne bo otrok, kdo bo gojil to kulturo s koreninami v molitvah Brižinskih spomenikov, v prevodih Biblije, ki sega od Prešerna, prek Balantiča in Rebule v naš čas? Kdo bo skrbel za nas, ko se postaramo in obnemoremo? Odprimo otrokom vrata v življenje, bodimo gostoljubni tudi za otroke, naj še oni stopijo v ta raj pod Triglavom. – Vesel sem, da mi s tega mesta ni treba več prositi oblasti, naj skrb za nove rodove uvrsti med svoje prioritete. To je že storila, hvala Bogu! Prosim pa jo, naj ustvarja potrebne pogoje, da bodo družine, predvsem mlade, mogle brez prevelikih nepotrebnih skrbi, otroke res sprejemati in jih uvajati v življenje. Omogočimo družinam naših izseljencev, da bi se lahko priselile v Slovenijo in tukaj zaživele polno življenje. Tudi šola, ta desna roka družine, naj postane kraj gojenja življenja, solidarnosti in ustvarjalnosti. Omogočimo razvoj tudi zasebnega šolstva kot je to normalno v drugih demokratičnih družbah. Narod, ki je zanemaril družino, šolo pa skrčil na podajanje ročnih in umskih spretnosti, je zanemaril sebe in se obsodil na smrt.

Naj sklenem teh nekaj misli, ki niso zaključena celota, marveč povabilo na pot k Jezusu z Marijo. – Ker ni nikoli izključila Boga, je Marijino življenje že sedaj v polnosti uresničeno. Gleda ga namreč »iz obličja v obličje« in je, prežarjena z Božjo ljubeznijo, solidarna s slehernim od nas. Če mi sami Boga bolj ali manj radikalno izključujemo v osebnem, narodnem ali družbenem življenju, nas zlahka premamijo različni maliki: lastna ali kolektivna sebičnost, gola materialnost, oblast in čast … Če pa sledimo Mariji in sprejemamo tudi Boga, bomo v svojem vsakdanu, korak za korakom, odkrivali vseobsegajočo Božjo ljubezen, iz nje živeli in Božje življenje prinašali drugim. V tem primeru bomo lahko iz vsega srca z Marijo vzklikali: »Velike reči mi je storil Vsemogočni in njegovo ime je sveto« (Lk 1, 49). Življenje z Marijo je lepše, bolj polno in smiselno, ker je življenje z Bogom vir svobode in radosti. Amen!