Mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Franc Kramberger je včeraj popoldne v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika ob 50. obletnici mašniškega posvečenja daroval zlato mašo, ki so se je udeležili tudi drugi slovenski škofje. Pri maši je pridigal mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek, čigar nagovor ob jubileju mariborskega nadškofa objavljamo tudi na naših spletnih straneh.

'Spoštovani apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, dragi bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, redovnice in redovniki, bogoslovci; spoštovani sorodniki zlatomašnika, cenjeni gostje; dragi današnji jubilant!

Združeni smo v iskreni zahvali edinemu večnemu Duhovniku Jezusu Kristusu za dar duhovništva, ki ga že petdeset let za nas zakramentalno uresničuje v Vašem življenju, dragi naš nadškof metropolit. Pred petimi desetletji je po škofovih rokah Kristus, kot Elija na Elizeja (1 Kr 19,19), vrgel na vas svoj plašč – in to je bil mašni plašč. Plašč v starozaveznih preroških pripovedih predstavlja osebnost preroka, njegove pravice in pooblastila. Zato je vreči preroški plašč na nekoga pomenilo obredno dejanja uvajanja v preroško službo in prenos pooblastil ter moči. In pri mašniškem posvečenju na duhovni ravni Kristus 'vrže' svoj plašč, ki so mu ga na Kalvariji slekli, na kandidata. Duhovniki mariborske metropolije smo veseli, da lahko sklenemo leto duhovništva in evharistije ter obhajamo dies sanctificationis na ravni metropolije z vašim zlatim duhovniškim jubilejem. Z Vami se radujemo Vaše petdesetletne zvestobe, ki ponavzočuje Kristusovo zvestobo v našem prostoru in času, kot je izrazil papež Benedikt XVI. z geslom leta duhovništva: Kristusova zvestoba – duhovnikova zvestoba. Vaš jubilej nam duhovnikom in škofom daje priložnost, da poživimo prvotno gorečnost in se zavemo milosti, ki je v mnogih izmed nas prisotna prav po polaganju Vaših škofovskih rok, po katerih je Kristus tudi na nas vrgel svoj plašč.

S pomočjo evangelista Luka stopimo na pot v Jeruzalem, kamor se je Jezus 'odločil iti' (Lk 9,51). Jezusovo življenje je ena sama pot v Jeruzalem. Pričenja se v Jerihi, ki je mesto globoko pod morsko gladino, kar simbolno dojemamo kot padlo stanje človekovega bivanja, in se končuje na Kalvariji z njegovo smrtjo pred mestnimi vrati Jeruzalema, ki je na višini. To je pot v 'obljubljeno deželo', pot k Očetu. Na to pot za seboj Jezus na poseben način povabi učence in jih na njej po vnebohodu tudi pusti kot duhovnike. Smer te poti je obratna od Adamove poti nepokorščine, ki je beg izpred Boga. Jezus po duhovnikih išče brate in sestre po poteh sveta, da bi jih privedel k Očetu. Pot vodi skozi Samarijo, saj je On – Kristus pravzaprav Usmiljeni Samarijan, ki sprejema vse, tudi tiste, ki njega niso sprejeli. Jakob in Janez še sprva ne razumeta skrivnosti te poti, vse dokler ne sprejmeta skrivnosti, da je Kristusova moč v nemoči, ki se daruje iz ljubezni. Doživeti bosta morala še, kako Kristus do konca ljubi Petra – zatajevalca in Juda – izdajalca ter uresniči odrešenje prav preko izdaje in zatajitve, ne njima navkljub. Učenci so dolgo zmotno dojemali Božjo moč kot uničujoči ogenj, čeprav je v resnici plamen, ki ga ne morejo pogasiti velike vode (prim. Vp 8,6). Na tej poti v Jeruzalem smo duhovniki poklicani k spreobrnjenju od ognja, ki uničuje sovražnike, do plamena, ki použiva nas same v ljubezni do bližnjih.

V letu duhovništva smo ob svetniškem arškem župniku očistili pogled na duhovniško službo in ponovno odkrili njeno veličino in lepoto. Papež je ob sklepu tega leta to takole povzel: 'Duhovnik ni zgolj nosilec uradne funkcije, kakor tisti, ki jih vsaka družba potrebuje za izpolnjevanje določene naloge. Duhovnik namreč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe: v Kristusovem imenu izgovarja besedo odveze naših grehov in tako s pomočjo Boga spreminja naše življenje. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo telo in kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. To so besede, ki na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Duhovništvo torej nikakor ni samo »uradna funkcija', marveč je zakrament: Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem.« Ta Božja 'drznost' vedno očara; saj ne more biti drugače. Kdo ne bi bil prevzet ob dejstvu, da smo, bratje in sestre, udje Kristusovega vstalega, živega in v zgodovini delujočega Telesa. Duhovniki v tem skrivnostnem Telesu delujejo v osebi Jezusa Kristusa, ne samo v njegovem imenu. Veličina, ki ji ne moremo priti do dna, je privilegij, da lahko nemočen človek deluje v svojstvu druge Božje osebe in to z učenjem, posvečevanjem in vodenjem na poti v Jeruzalem. Z učenjem oznanja resnico, ki se je razodela v Kristusu, oznanja Boga, katerega obličje je človeku razodeto v Jezusu.

A še čudovitejša duhovnikova naloga je posvečevanje preko zakramentov Cerkve. To je proces svetosti. Svetost je Božja kakovost, torej absolutna resnica, dobrota in lepota – pravzaprav čista luč, ki vse osvetljuje, da se prav razpoznava. Posvečevati ljudi torej pomeni, pomagati jim do resničnega stika z Bogom, z Lučjo, Resnico in s čisto Ljubeznijo. Ni si težko predstavljati, da takšen stik osebo spremeni, jo preoblikuje v vedno bolj polno Božjo podobo. Ker je ta stik za človekovo življenje v polnosti nujen, Bog sam zanj poskrbi, kajti noben človek v svoji moči ne more drugega postaviti v stik z Bogom. Zato je značilen za milost duhovništva poseben dar, ki omogoča posvečenemu duhovniku, da uresničuje ta stik. Dotik z velikonočno skrivnostjo smrti in vstajenja se zgodi v krstu, se utrdi v birmi in zakramentu sprave in se hrani pri Evharistiji, ki gradi Cerkev. V moči zakramenta svetega reda postane duhovnik orodje tega procesa posvečevanja ljudi, ki nas spreminja v svetnike.

V času, ko po eni strani doživljamo slabljenje katoliške vere in hkrati doživljamo, kako se v ljudeh širi globoka potreba po duhovnosti, ki jo nejasno iščejo povsod naokoli, je še kako aktualno, da v središču življenja Cerkve in s tem sveta ostaja živo obhajanje zakramentov. Zakrament pomeni, da nismo v prvi vrsti ljudje, ki nekaj storimo, ampak nam Bog sam pride naproti s svojim delovanjem. Bog se nas v zakramentih dotika po materialnih stvareh, ki jih On sam pritegne kot sredstva za osebno srečanje s človekom.

Dragi duhovniki, ohranimo zavest, da smo samo nujno 'orodje' za odrešilno Božje delovanje med in v ljudeh. Brez nas ljudje ne bi imeli v svoji sredi Svetega Rešnjega Telesa in ne Kristusove učinkovite besede: 'Jaz te odvežem tvojih grehov!' Zato živimo z veseljem in ljubeznijo trenutke zakramentalnega obhajanja, ki je dejanje vstalega Kristusa v moči Svetega Duha. Papež nam je v letu duhovništva zaklical: 'Duhovniki, vrnite se v spovednice!' Naj postanejo kraj našega pogostega bivanja, da bodo verniki tam lahko prejeli Božje usmiljenje, nasvet in tolažbo; tam je kraj, kjer se naj verniki čutijo od Boga sprejete in ljubljene. Tam je kraj mnogih čudežev, znamenj Božjega kraljestva med nami. Tam je kraj najtršega duhovnega boja med dobrim in zlom, kjer morata greh in zlo priznati Kristusovo premoč. Greh onemogoča Božjo navzočnost med nami. Tudi v duhovniku; zato naj duhovnik pogosto izkusi sam podarjeno odpuščanje v zakramentu sprave. Morda so mnoge duhovniške krize in zlorabe v zadnjih desetletjih imele svoj začetek tudi v preredki spovedi duhovnikov samih, pa tudi v opuščanju spovedovanja. Duhovnik spovednik, ki čaka spovedance, tudi če jih (še) ni, je vidna podoba Očeta, ki čaka svoje izgubljene otroke ali pa tiste, ki so se izgubili kar doma.

Zaradi te tesne povezanosti s Kristusom in Cerkvijo je greh duhovnika še posebej boleča in krvaveča rana na skrivnostnem Kristusovem telesu. Tudi v tem slovesnem praznovanju ne moremo drugače, kakor da se pridružimo papežu Benediktu XVI. v močni bolečini Cerkve zaradi grešnega ravnanja nekaterih duhovnikov, in za svoje sprejmemo tudi njegovo opravičilo: 'In tako se je zgodilo, da so prav v tem letu veselja nad zakramentom duhovništva prišli na dan grehi duhovnikov, zlasti zloraba malih. S tem se duhovništvo, ki udejanja pozornost Boga v korist ljudi, sprevrača v svoje nasprotje. Tudi mi vztrajno prosimo odpuščanja Boga za vpletene osebe ter obljubljamo, da bomo storili vse, kar je mogoče, da se takšne zlorabe ne bi nikoli več zgodile.' Za vse nedolžno obsojene duhovnike pa verjamem, da bodo prejeli dovolj moči, da se upodobijo po Kristusu, ki so ga tudi po nedolžnem obtoževali in sramotili.

Naj nas danes ob Vas, dragi zlatomašnik, napolni Pavlov pogum in okrepi njegova beseda, da nas je za svobodo osvobodil Kristus, usmeri pa njegova misel: 'Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa' (Gal 5,16). Z besedo in življenjem, dragi duhovniki, kličimo in vodimo ljudi na Kristusovo pot 'življenja po duhu' in jih svarimo pred potjo 'poželenja mesa'. Prva je pot svetosti, druga pot posvetnosti.

Dragi slavljenec, v nas je velika hvaležnost Bogu za Vaše petdesetletno duhovniško romanje, saj ste nas na tej romarski poti sprejemali, spodbujali, nosili pred Gospoda v molitvi in daritvi. Vemo pa tudi, da je ob tisti zadnji predduhovniški noči, v kateri ste namesto spanja poromali k Materi Božji v Ruše, ostala neprespana in darovana še marsikatera noč, prečuta z Gospodom, ko je vaš mladostni duhovniški korak hitel preko župnije Maribor – Sveto Rešnje telo, se za vrsto let ustavil v Slomškovem dijaškem semenišču in še zlasti, ko se je umiril v izkušen predstojniški korak, kateremu je papež Janez Pavel II. mogel zaupati Slomškovo škofijo, ko je nujno potrebovala duhovno tankočutnega pastirja.

Gospod nadškof metropolit, dragi zlatomašnik, z zagotovilom molitve Vam želimo, da Vas še naprej zlatijo sadovi Božje milosti, ki v Vas ni ostala prazna, in to na mogočno priprošnjo Vašega velikega 'prijatelja' blaženega škofa Antona Martina Slomška! Amen!'



msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof pomočnik

Povezave: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/CBFD2CC35B5025AFC125774B0024F936?OpenDocument