Nagovor murskosoboškega škofa, msgr. dr. Marjana Turnška pri posvečenju novomašnikov v murskosoboški stolnici sv. Nikolaja


Dragi sobratje duhovniki, bogoslovci, semeniščniki, redovnice in redovniki, dragi diakoni, naši letošnji kandidati za posvečenje v duhovnike, starši, rodni bratje in sestre letošnjih novomašnikov, njihovi gostje in prijatelji, dragi verniki, še posebej tisti, ki zastopate župnije letošnjih novomašnikov! Mir vam bodi! Obudimo hvaležnost za dar duhovništva.

1. Na današnji slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ki sta vzidana globoko v temelje vesoljne Cerkve, se nam ob njima razpira vesoljnost Kristusove Cerkve. Živo se zavedamo pomena apostolskega nasledstva tudi za našo dobro leto staro škofijo. Tudi v naši krajevni Cerkvi je prav po zakramentu svetega reda, ki ga danes obhajamo, prisotno apostolsko nasledstvo, ki nas povezuje z današnjima godovnjakoma in preko njiju s Kristusom pa tudi s sedanjim papežem in z vsem zborom škofov. Tako nosimo v sebi uresničeno vesoljno Cerkev in smo v njej stari toliko kot ona. Tudi murskosoboška škofija ima svoje korenine v skupnosti apostolov s Kristusom. V tem smislu nismo šele od lani, ampak od apostolskih časov naprej.

2. V letu Svetega pisma želimo čuteče prisluhniti sporočilu prebranih odlomkov Božje Besede. Poročajo o začetkih Cerkve. Tudi mi imamo začetek v skupnosti, ki si jo je izbral Kristus in jo sam oblikoval. Enemu temeljnih oblikovanj smo prisluhnili v današnjem evangeliju. Jezus je učence vprašal, kaj ljudje pravijo o njem; a ga v resnici niso zanimali že znani odgovori, ki so iskali primerjave v preteklosti z Janezom Krstnikom, Elijem in drugimi – odgovori, ki niso prinašali nič novega. Zanimalo ga je, kaj »vi pravite, kdo sem« (Mt 16,15). To je temeljno in odločilno vprašanje celotnega evangelija. Peter je odgovoril z izpovedjo vere – vera je edini odgovor na to vprašanje. Ko Peter izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16), mu Jezus odvrne, kdo je Peter zanj: »Ti si Peter – Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).

3. Bratje in sestre, to so naši temelji. Petrovi izpovedi vere sledi Jezusovo »preustvarjanje«: Petra usposobi za vlogo, ki je v svoji moči ne zmore opraviti. Podobno se je zgodilo sv. Pavlu. Gospod mu je pomagal in dal moč, da se je po njem oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi (prim. 2 Tim 4,17). Dragi posvečenci, bratje Aleš, Simon in Boris, danes se dogaja ista resničnost, isti stvariteljski dialog med Bogom in vami sredi občestva krajevne Cerkve. Mašniško posvečenje je vaš drugi odgovor življenja na Jezusovo vprašanje, »kaj pa vi pravite, kdo sem«. Odgovorili ste z vero, ki so vam jo starši položili v zibelko in so jo župnijska občestva v Dolencih, Ljutomeru in Črenšovcih hranila z zakramentalnimi milostmi, s katehezo in podpirala z molitvijo.
In na katera vprašanja želi Kristus danes slišati odgovor vaše vere?

• Hočeš duhovniško službo kot zvesti sodelavec škofa stalno opravljati?
• Hočeš bogoslužje v Božjo slavo po izročilih Cerkve pobožno in zvesto obhajati?
• Hočeš službo besede z oznanjevanjem evangelija iz razlaganjem katoliške vere vredno in modro opravljati?
• Ali se hočeš z Jezusom vedno bolj združevati in sebe darovati za zveličanje ljudi?
• Hočeš to storiti v pokorščini škofu?

Odgovorili boste z vero: »Hočem! … Hočem, z Božjo pomočjo!« Skupaj z nami čutite, da sami tega ne boste mogli uresničiti. Zato bo Kristus na vašo izpoved odgovoril z zakramentom mašniškega posvečenja. V drugi stopnji zakramenta svetega reda bo On »izrekel« svoj stvariteljski »hočem«: »Aleš, Simon, Boris … ti si duhovnik na vekomaj!« In kot Petru in Pavlu vam bo dal moč in zagotovil pomoč zapečateno z neizbrisnim znamenjem v vaših dušah. In po vas se bo oznanjevanje dopolnjevalo v našem času in prostoru.

4. Skupaj s škofom, duhovniki, diakoni in laiškimi sodelavci boste na začetku tretjega krščanskega tisočletja prinašali svojim sodobnikom luč in življenje Jezusa Kristusa. Kljub nejasni prihodnosti je vsaj ena poteza na podobi duhovnika, ki ostaja skozi vse čase nespremenjena: duhovnik jutrišnjega dne bo moral enako kot današnji odsevati Kristusov obraz. S svojim zemeljskim življenjem je Kristus duhovniku podaril svoj dokončni »obraz«. Duhovnik mora imeti Kristusov »obraz«! Odražati in izžarevati mora Kristusa, opravljati mora Kristusova dejanja sredi Božjega ljudstva. Kot duhovniki prvih generacij tretjega krščanskega tisočletja boste »Kristusov duhovniški obraz« sredi hitro se spreminjajočega sveta in boste tako prinašali Cerkvi in po njej svetu Kristusovo življenje. Kljub tej stalnici v Kristusovem duhovništvu, pa boste morali iskati nove in prilagojene pristope v različnih okoljih in okoliščinah življenja – in to pod vodstvom Svetega Duha, ki vodi Cerkev v njenem razvoju. Z naše strani moramo ostajati odprti novim razsvetljenjem Svetega Duha, da lahko odkrijemo usmerjenosti sodobne družbe, prepoznavamo v njih resnično najgloblje duhovne potrebe, da zmoremo določiti prave in najpomembnejše naloge, pastoralne prijeme ter tako odgovoriti na pričakovanja ljudi.

Zato, dragi posvečenci in dragi duhovniki, ohranjajmo med našim ljudstvom avtentičen Kristusov duhovniški obraz!

5. Vsi trije postajate duhovniki v času rastočega liberalnega in relativističnega gledanja na krščanske vrednote celo med kristjani. Širijo se okolja, kjer duhovnik ni več avtomatično zaščiten pred javnim izpostavljanjem njegovih bodisi resničnih bodisi izmišljenih slabosti in napak. Marsikdo je že bil izpostavljen javnemu blatenju in odvzemu dobrega imena. A tudi to ni nič novega. Lahko bi rekli: spada zraven. Ali niso delali podobno z vsemi pravimi preroki in celo z Jezusom. Prav današnji odlomek iz Apostolskih del nam je predstavil prvo cerkveno skupnost s Petrom, ki je bila podobno in še huje izpostavljena javnemu obsojanju, vse do preganjanja in mučeništva. Jakob je bil umorjen, Peter pa v ječi. In ljudem je to ugajalo, ker so s tem hoteli utišati globlje potrebe v sebi. Ali ni danes podobno? Reakcija Cerkve je bila molitev in še bolj zvesto življenje po evangeliju. Napadi na Cerkev in njene predstavnike so tudi danes klic, sicer v negativni obliki, sodobne družbe po avtentičnih krščanskih vrednotah, ki so končno splošno človeške, saj jih je Stvarnik zapisal v samo dno človeške narave. Ni prav, če bi odgovorili z agresijo, ampak krotko kot Kristus in apostoli. To pomeni, da svoje resnične slabosti in napake priznamo, jih ne pometemo pod preprogo, in se jih trudimo odpraviti. Na neresnične obtožbe pa krotko, a odločno odgovorimo. Še bolj pa naj nas takšno stanje duha med nami vzpodbudi k svetemu življenju, da bo Kristusovo obličje žarelo iz našega. Odgovorimo s svetostjo; ljudje tudi danes potrebujejo svetniških duhovnikov.

6. Vsa Cerkev, to ste vi vsi, dragi bratje in sestre, starši, sorodniki in prijatelji novomašnikov, pa tudi vsi verniki naših župnij, pa naj moli za svoje duhovnike in tudi za tiste, ki jih Gospod še kliče, tako kot je molila prva Cerkev za Petra. In angel bo odpiral vrata takšnih in drugačnih ječ, v katerih po lastni krivdi ali krivdi drugih tičijo današnji duhovniki in tudi drugi kristjani. Skupaj storimo vse, da bomo vsak večer lahko s Pavlom rekli: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (» Tim 4,7) in Gospod nas bo »otel iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava vekomaj. Amen!« (2 Tim 4,18).