Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani ob godovnem dnevu sv. Tomaža Akvinskega, zavetnika teoloških šol, ki ga sicer praznujemo 28. januarja, v veliki dvorani na Poljanski cesti 4 v Ljubljani vsako leto pripravi Tomaževo proslavo, na kateri diplomantom ob uspešnem zaključku študijo podelijo diplome. Pred proslavo je v ljubljanski stolnici sv. maša, pri kateri se študentje in profesorji Bogu zahvalijo za dosežene uspehe in prosijo za Božji blagoslov na začeti poklicni poti.

Med sv. mašo, ki je pred Tomaževo proslavo potekala danes, v ponedeljek, 6. marca 2006, ob 9.00, v stolnici sv. Nikolaja, je ljubljanski nadškof in metropolit ter veliki kancler Teološke fakultete msgr. Alojz Uran, zbrane takole nagovoril:


Krščanstvo je srečanje z osebo

Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani profesorji, uslužbenci in gostje, dragi študentje in študentke, bratje in sestre!

Obhajamo praznik zavetnika teoloških šol, sv. Tomaža Akvinskega. Iz časa teološkega študija v Ljubljani se dobro spominjam, kako je tedanji nadškof in prvi metropolit dr. Jožef Pogačnik, ob praznovanju zavetnika naše »almae matris« vsako leto predstavil veliki lik sv. Tomaža Akvinskega. Rad je omenil nekatere dogodke iz svetnikovega življenja.

Zelo pomenljivo je, kar se je Tomažu pripetilo tri mesece pred smrtjo: na god sv. Nikolaja 1273 je pri obhajanju evharistije doživel izreden dogodek, ki ga je pretresel do globin. Vso zimo ni spregovoril nobene besede več. Tudi Teološko sumo, svoje življenjsko delo, ki ga je pisal že sedem let, je pustil za vedno nedokončano. Prijatelju in učencu, ki ni odnehal spraševati, je končno odgovoril: »Vse, kar sem napisal, se mi zdi kakor slama v primerjavi s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto«. Veliki učitelj Zahoda je umolknil. To, kar je njega samega prevzelo kakor globoka sreča, je moralo ljudi okoli njega navdajati s čudenjem pred nesluteno skrivnostjo. Svojo notranjo naravnanost je sv. Tomaž Akvinski najlepše izpovedal ob prejemu svete popotnice: »Sprejmem te, Jezus, ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal. Tebe sem oznanjal in učil«.

Spoštovani! V Božji besedi ponedeljka 1. postnega tedna smo slišali naročilo: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet!« (3 Mz 19,2). Jezus je to naročilo in zapoved ljubezni do Boga skupaj z zapovedjo ljubezni do bližnjega: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (3 Mz 19,18) strnil v eno samo naročilo (prim. Mr 12,29–31). Ljubezen s tem, da nas je Bog prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10), ni več samo »zapoved«, marveč je odgovor na dar ljubljenosti, s katerim nam Bog prihaja naproti.

V evangeliju smo poslušali priliko o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31–46), v kateri postane ljubezen merilo za končno odločitev o vrednosti ali nevrednosti našega življenja. Jezus se poistoveti s siromaki: lačnimi, žejnimi, tujci, nagimi, bolnimi, z zaporniki. »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili men« (Mt 25,40). Ljubezen do Boga in do bližnjega se zlivata v eno: v najmanjšem bratu ali sestri srečamo Jezusa samega, in v Jezusu srečamo Boga (Deus caritas est, 15).

Kako pomembno je v tej zvezi sporočilo prve okrožnice papeža Benedikta XVI. »Deus caritas est – Bog je ljubezen«. Papež spregovori o središčnosti ljubezni v krščanski veri: »Na začetku krščanstva ni etična odločitev ali kakšna velika ideja, marveč je srečanje z dogodkom, z osebo, ki daje našemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev« (Deus caritas est, 1).

Jezus Kristus je Resnica, ki je postala Oseba in priteguje k sebi ves svet. Svetloba, ki izžareva iz Jezusa, je sijaj resnice. Vsaka druga resnica je odlomek in drobec Kristusove Resnice, in vodi k njemu. Jezus je kažipot človeške svobode: brez njega naša svoboda izgubi orientacijo in smer, ker se brez spoznanja resnice človeška svoboda spridi, se osami in skrči na jalovo mnenje. S Kristusom najdemo resnico in jo uresničujemo z dejanji ljubezni do bližnjega.

Zato Jezus podeljuje človeku polno domačnost z resnico in ga nenehno vabi, naj živi v njej. Ta resnica je podarjena kot stvarnost, ki človeka okrepi ter je hkrati višja od njega in ga presega; kot Skrivnost, ki sprejema in istočasno presega polet njegovega razuma. Ljubezen do resnice je najmočnejša sila, ki spodbuja človeški razum neraziskanim obzorjem naproti. Jezus Kristus, ki je polnost resnice, priteguje k sebi srce vsakega človeka, ga razširja in napolnjuje z veseljem. Samo resnica je namreč sposobna preplaviti um in mu podeliti popolno veselje. Prav to veselje razprostira razsežnosti človekovega duha, ga dviga nad ozkosti samoljubja ter ga usposablja za pristno ljubezen. Prav izkušnja tega veselja človeka gane in privlači k svobodnemu češčenju, da prikloni svoje srce pred Resnico, ki jo je srečal. (prim. Benedikt XVI., nagovor udeležencem plenarnega zasedanja kongregacije za verski nauk v Vatikanu, 10. februarja 2006).

Služenje v veri je služenje veselju. Kristus hoče to veselje razširjati v svetu. To je veselje vere vanj, veselje resnice, ki jo On podarja. Prav to veselje okuša naše srce, kadar pokleknemo, da bi v veri molili Jezusa! Ta ljubezen do resnice navdihuje in usmerja tudi krščanski pristop k sodobnemu svetu in oznanjevalno prizadevanje Cerkve.

Cerkev z veseljem sprejema vse pristne dosežke človeške znanosti in priznava, da evangelizacija zahteva tudi stvarno soočenje z obzorji in izzivi, ki jih odpira sodobna znanost. Dejansko so veliki napredki znanstvenega raziskovanja, katerim smo bili priča v preteklem stoletju, pomagali bolje razumeti skrivnost stvarjenja, saj so globoko zaznamovali zavest vseh ljudi. Napredki znanosti pa so bili včasih tako hitri, da je bilo dokaj težko prepoznati, kako so združljivi z resnicami o človeku in svetu, ki jih je Bog razodel. Nekatere trditve znanosti so bile celo v nasprotju z razodetimi resnicami. To je verjetno povzročalo določeno zbeganost pri vernikih in sestavljalo tudi težave za oznanjevanje in sprejetje evangelija. Zato je življenjskega pomena vsak študij, ki hoče poglabljati spoznanje tistih resnic, katere odkriva razum, v gotovosti, da ni »nobene tekmovalnosti med razumom in vero« (Fides et ratio, 17).

Brez vsakega strahu se moremo soočiti s tem izzivom: Jezus Kristus je namreč Gospod vsega stvarstva in vse zgodovine. Vernik dobro ve, da »so bile vse stvari ustvarjene v njem, po njem in zanj in ... v njem obstajajo« (Kol 1,16–17). Če se nenehno poglabljamo v spoznavanje Kristusa, ki je središče vesolja in zgodovine, moremo možem in ženam našega časa pokazati, da vera v Kristusa ni brez pomembnosti za usodo človeštva: vera je marveč dovršitev vsega, kar je pristno človeško. Samo v tej perspektivi bomo mogli dati prepričljive odgovore človeku, ki išče. To prizadevanje je odločilnega pomena za oznanjevanje in posredovanje vere v sodobnem svetu. V resnici naloga evangelizacije danes terja takšno zavzetost. Dialog med vero in razumom, religijo in znanostjo, daje ne samo možnost, da današnjemu človeku najbolj učinkovito in prepričljivo pokažemo razumskost vere v Boga, ampak tudi, da pokažemo, kako v Jezusu Kristusu obstaja dokončna dovršitev vsakega pristnega človeškega teženja in hrepenenja.

Želja po resnici spada k sami človekovi naravi. Vse ustvarjeno je neskončno povabilo k iskanju tistih odgovorov, ki odpirajo človekov razum za veliki odgovor, katerega že od nekdaj išče in pričakuje: »Resnica krščanskega razodetja, ki jo srečamo v Jezusu iz Nazareta, omogoča vsakomur, da sprejme 'skrivnost' svojega življenja... Tukaj postane odnos med svobodo in resnico najvišji, tukaj v polnosti razumemo Gospodovo besedo: 'Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila' (Jn 8,32« (Fides et ratio, 15).

Bratje in sestre! S temi razmišljanji, /ki sem jih povzel iz nedavnega nagovora papeža Benedikta XVI., udeležencem plenarnega zasedanja kongregacije za verski nauk/, sem želel nekoliko opisati vaše znanstveno in teološko delovanje. Vaše služenje polnosti vere je služenje resnici in zato veselju, veselju, ki izvira iz globine srca in privre iz tistih brezen ljubezni, ki jih je na stežaj odprl Kristus s svojim prebodenim srcem na križu ter jih njegov Duh z neizčrpno velikodušnostjo izliva v svet. S tega vidika je vaše učiteljsko služenje mogoče ustrezno opredeliti kot »pastoralno«. Vaše služenje je namreč služenje polnemu razširjanju božje svetlobe v svet! Luč vere, izražena v svoji polnosti in neokrnjeni celovitosti, naj vedno razsvetljuje vaše delo in naj bo 'zvezda', ki vas vodi in vam pomaga usmerjati srce ljudi h Kristusu! Hvala za vaše delo in vaše služenje. Ko vam čestitam za praznik sv. Tomaža Akvinskega, kličem na vse vas Božji blagoslov.