Stolna cerkev sv. Nikolaja, 20. marec 2008

Spoštovani in dragi sobratje v duhovniški in diakonski službi, dragi člani metropolitanskega kapitlja, redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, bogoslužni sodelavci, bratje in sestre! Vse lepo pozdravljam tudi v imenu pomožnega škofa msgr. dr. Antona Jamnika, ki je z nami povezan v molitvi in daritvi sv. maše. Povezani smo z vesoljno Cerkvijo in s sv. očetom Benediktom XVI., ki bo čez pol ure v baziliki sv. Petra vodil slovesno bogoslužje krizmene sv. maše; povezani smo z drugimi škofi in duhovniki v Sloveniji, ki v različnih stolnicah obhajajo to sv. daritev. To je veliki dan, ki mu upravičeno rečemo veliki četrtek, saj je ustanovni dan sv. evharistije, rojstni dan duhovništva, dan Kristusove nove zapovedi ljubezni.

Pri tej sv. daritvi bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili krizmo. Duhovniki s svojim škofom izpovedujemo medsebojno edinost, obnavljamo svoje obljube, poživljamo milost, ki nam je bila dana po polaganju rok, ko je bil med našim maziljenjem Gospodov duh nad nami, ko smo bili poslani oznanjat blagovest ubogim in ko se je za slehernega izmed nas izpolnilo Pismo, kakor smo slišali po preroku Izaiju.

Božja beseda, ki smo jo poslušali, usmerja našo pozornost na delovanje Sv. Duha Posvečevalca. Pri vsaki evharistiji je v središču živa navzočnost Sv. Duha in njegovo delovanje med nami. Sv. Janez Damaščan pravi: »Sprašuješ, kako kruh postane Kristusovo telo in vino ... Kristusova kri? Pravim ti: Sveti Duh pride (poseže vmes) in izvrši to, kar presega vsako besedo in vsako misel ... Naj ti zadostuje to, da slišiš, da se to zgodi po Svetem Duhu, kakor si je Gospod iz svete Device in po Svetem Duhu sam po sebi in v sebi privzel meso« (sv. Janez Damaščan, f. o. 4,13).

Sodelovanje Sv. Duha in Cerkve se najgloblje udejanja v liturgiji. S t. i. epiklezo (klicanjem Duha) duhovnik prosi Očeta, naj pošlje Duha Posvečevalca, da bi darovi postali Kristusovo telo in kri, in da bi verniki, ko jih bodo prejeli, tudi sami postali živa daritev Bogu (prim. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) 1105). Sad Duha v liturgiji je nujno obenem občestvo s presveto Trojico in bratsko občestvo (prim. 1 Jn 1,3–7). Cerkev torej prosi Očeta, naj pošlje Sv. Duha, da bo iz življenja vernikov naredil živo daritev Bogu z duhovnim preoblikovanjem vernikov po Kristusovi podobi, s skrbjo za edinost Cerkve in z udeleženostjo pri njenem poslanstvu, to je s pričevanjem in služenjem v ljubezni.

Poslan od Očeta, ki uslišuje epiklezo Cerkve, podarja Duh življenje tistim, ki ga sprejmejo. Sv. Duh je kakor sok Očetove vinske trte, ki v mladikah obrodi svoj sad (prim. Jn 15,1–17; Gal 5,22). Milost Sv. Duha mora ostati vedno z nami in obroditi sad občestva s Kristusom in med nami onkraj obhajanja evharistije. Sv. Ciril Aleksandrijski razmišlja tako: »Mi vsi, ki smo prejeli enega samega in istega duha, namreč Svetega Duha, smo se zlili med seboj in z Bogom« (sv. Ciril Aleksandrijski, Jo. 12).

Duh Gospodov je Kristusa mazilil. Ko je Kristus vprašal apostole: »Za koga me imajo ljudje,« (Lk 9,18) se je pred drugimi Peter ponovno izkazal in v imenu vsega zbora izrekel besede, polne Božje ljubezni: »Ti si Kristus – Božji Maziljenec« (Lk 9,20). Peter je bil glasnik svetih resnic. Ni preprosto izpovedal, da je od Boga maziljen, temveč da je Kristus Maziljenec.

»Kristus, ki je prejel Duha brez mere, daje darove ljudem in ne neha jih dajati. (…) Sveti Duh je prebival v Kristusu popolnoma in vidno, on pa je svojega Duha razlil na vse: »Vsakemu se daje razodetje Duha v korist« (1 Kor 12,7) in še: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4–6). Ker so duhovni darovi različni, se Sveti Duh enkrat imenuje ogenj, drugič olje, enkrat vino, drugič pa voda. On je ogenj, ker vedno razvnema ljubezen in enkrat prižgan ne neha več goreti, to je vroče ljubiti: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo in kako želim, da bi se že razplamtel« (Lk 12,49). Sveti Duh je olje zaradi svojih raznih lastnosti. Olje po svoji naravi plava nad drugimi tekočinami – tako tudi milost Svetega Duha z obiljem svoje dobrote presega želje in zasluge vseh, ki ga prosijo, ter je dragocenejša od vseh darov in od vseh dobrin. Olje je tudi zdravilno, ker blaži bolečine. Naj Jezus Kristus zlije v naša srca olje veselja in ogenj svoje ljubezni! Njega je Oče mazilil in nanj izlil polnost posvečenja in blagoslova, da moremo mi črpati iz te polnosti« (Iz 25. govora Petra Blosiusa, duhovnika).

Duh Gospodov je vsakega izmed nas mazilil pri krstu, duhovnike pa pri posvečenju. Spričo veličine milosti in duhovniške službe se vedno znova v nas dviga nujen klic k spreobrnjenju, da bi z vsem svojim življenjem ustrezali njemu, čigar zakrament nas postavlja za služabnike. Tako je sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklikal: »Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali (or. 2,71). (...) Duhovnik je branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja v njem Božjo podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj – in da povemo, kar je največjega – duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje« (p. t.73).

Sv. župnik iz Arsa pravi: »Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni« ... »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca« (Nodet, Jean-Marie Vianney, 100). Duhovnik, ki ceni svoje duhovništvo in se zanj zahvaljuje, bo s svojim zgledom in molitvijo storil vse, da bi odkrival in negoval duhovne poklice. Letošnjega informativnega dneva za duhovne poklice, ki je bil 1. marca na Rakovniku in ki je bil zelo dobro pripravljen, se je udeležilo mahno število mladih, ker ni bilo duhovnikov, ki bi jih spremljali. Delo za duhovne poklice sodi med naše glavne naloge.

Na koncu se obračam posebno na vas, dragi diakoni in bogoslovci, ki vas je Bog poklical na zahtevno, a lepo pot duhovništva. Bogoslovje je srce naše škofije, kraj, kjer se oblikujejo vaši duhovniški poklici, od katerih je odvisen velik del verskega in cerkvenega življenja. Vsak duhovniški poklic krajevni Cerkvi prinaša poseben blagoslov. Vi ste veselje in upanje za vse Božje ljudstvo. Ostanite zvesti v odgovoru Gospodovemu klicu k daritvenemu oltarju.

Sedaj pa vas vse povabim, da se s kratko tihoto pripravimo na obnovitev duhovniških obljub.