Nadaljevanje iz: Nagodetov proces, Črtomir Nagode [1]

Matej Dolni­čar, komunistični »sodni« eksekutor

Nagodetov proces se je začel 29. julija 1947 na ljubljanskem sodišču. Predsedoval mu je sodnik Matej Dolni­čar, zanj je Ljubo Sirc v svoji knjigi zapisal, da je bil pred vojno sodnik v Mariboru, med vojno pa je delal v nemški okupacijski upravi, bil na kratko celo dodeljen nemški vojski in sodeloval v boju proti partizanom v Sevnici. Po vojni se je pridružil novi oblasti in bil za komuniste zelo primeren (servilen) sodnik, saj bi ga lahko takoj in brez truda »pokopali«. »Obtožnico« je zagovarjal Viktor Avbelj, tedaj javni tožilec Ljudske republike Slovenije, ki mu je bila to ena od močnih točk v gradnji nadaljnje kariere v komunističnem režimu, dokler ni končno postal predsednik Predsedstva Socialistične republike Slovenije. Obravnava je bila formalno javna. Po eno vstopnico v sodno dvorano so dodelili članom družin obtoženih, vse druge pa so razdelili po podjetjih in uradih med zaslužne in zagrete aktiviste.

Črtomir Nagode na Nagodetovem procesu (6. aprila 1903, Metlika–»sodno« umorjen 27. avgusta 1947 v Ljubljani).

Nastop javnega tožilca Avblja so kar 40 krat prekinili s ploskanjem

Kot so leta 1991 zapisali v oprostilni sodbi, je bilo v dvorani le 15 sorodnikov obtožencev, vsi ostali od 80 ali 100 navzočih so bili klakerji, to je plačani ploskači. Ti so po ukazu ploskali in tako pritiskali na sodišče. No, to seveda ni bilo potrebno. Šlo je »le« za totalitarno predstavo, za element »javnega« linča. Zagovor obtožencev so 26 krat pospremili s smehom, vsaj šest krat so glasno izrazili nezadovoljstvo ob govorih zagovornikov, izvajanja javnega tožilca Avblja pa so kar 40 krat prekinili s ploskanjem, včasih tudi z dolgotrajnim, ki ga je spremljalo odobravanje. Proces so prenašali po zvočnikih pred sodiščem.

Naj bi ščuvali k oboroženi intervenciji tujih držav proti Jugoslaviji

Preiskovalci in tožilec so iz obtožnice zvarili konstrukt, ki ga je prebral glavni tožilec Viktor Avbelj. Ker ni bilo protizakonito sestaviti opozicije, so se režiserji procesa zatekli k drugim obtožbam. Petnajsterica na zatožni klopi je bila obtožena, nekateri konkretno, drugi po asociaciji kot člani skupine, da so hoteli z nasiljem zrušiti ustavno ureditev FLRJ, da se zrušijo in odpravijo njene temeljene demokratske narodne in gospodarske pridobitve osvobodilnega boja, in sicer federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov ter sama ljudska oblast. Poleg tega naj bi bili spravljali v nevarnost državo od zunaj, in sicer s tem, da so posamezno oziroma prek organizirane mreže (ki je ni bilo) zbirali podatke in listine o političnem, vojaškem in splošnem položaju v državi, da so te listine izročali tujim agentom in državam, skratka, da so zganjali vsesplošno vohunstvo na škodo Jugoslavije. Poleg tega naj bi bili »kot člani zločinske organizacije v službi tuje špijonaže« ščuvali k oboroženi intervenciji tujih držav proti Jugoslaviji, ščuvali h gospodarski vojni in k vmešavanju v jugoslovanske notranje zadeve. In še, da so v besnem sovraštvu do vseh pridobitev narodnoosvobodilnega boja uporabljali najbolj umazana sredstva. V prvi vrsti naj bi bilo to blatenje »herojskega voditelja naših narodov v vojni in izgradnji države«, pozivanje in načrtovanje njegove odstranitve. Kot najbolj umazano sredstvo je bil označen osnutek nove ustave, ki so jo pisali.

Skupina Stara pravda je delovala mimo Osvobodilne fronte in na svojo pest

Nadalje so jih obtožili, da so se udeleževali narodnih zborovanj in ljudskih odborov z namenom, da jih z zlonamerno kritiko sabotirajo in celo razbijajo. Skušali so jim celo obesiti sodelovanje z okupatorjem, konkretno s fašistično Ovro in nacističnim gestapom, kar pa je bilo tako za lase privlečeno, da so tožilci več teže namenili indirektnemu sodelovanju z okupatorji, da so obtoženi namreč sodelovali in pošiljali poročila tujim agenturam (britanski in ameriški) direktno oziroma prek zvez s Švico oziroma prek mreže polkovnika Vladimirja Vauhnika, kar je bil mimogrede še en dokaz, da gre tako ali tako za vohune (to, da so bile Združene države Amerike in Velika Britanija zaveznici, ni veliko štelo v očeh komunistov, celo nasprotno), da so bila ta poročila tujim obveščevalnim službam in emigrantski vladi v Londonu zlonamerna in tendenciozna (se pravi resnična), in ne nazadnje, da je skupina Stara pravda, v kateri so bili nekateri obtoženi, potem ko je prekinila sodelovanje z Osvobodilno fronto (zaradi komunističnega uzurpiranja odpora), delovala mimo Osvobodilne fronte in na svojo pest. Zaradi vsega tega so bili obtoženi, da so med vojno »v veliki meri škodovali narodnoosvobodilnemu boju«. Obtožili so jih tudi sodelovanja z Dražo Mihailovićem. Končno so bili še obtoženi, da so pripravljali kanale za ilegalne prehode meje in da so pripravljali smeri za svoj lastni pobeg.

Dokaz: oče in sin sta bila v dobrih odnosih

Vsakemu obtoženemu so nato naprtili še vrsto zločinov, ki naj bi jih bil konkretno zagrešil, se pravi vse tiste popačene in tudi izmišljene dokaze, ki so jih iztuhtali preiskovalci. Tožilec je zapadal v takšne neumnosti, kot je na primer ta, da sta si Ljubo in Franjo Sirc izmenjevala podatke, do katerih sta prišla pri svojem vsakdanjem delu, kronski dokaz za to je bil, da sta bila kot oče in sin v dobrih odnosih.

Angela Vode VIR: Arhiv Slovenije, 1, AS 1549

Angele Vode je prostovoljno udarniško delo primerjala z nemškimi taborišči

Med najhujše »zločine« pa so štele tudi (sicer pravilne) ocene, ki so jih nekateri obtoženi zapisali v svoje osebne dnevnike in so se nanašale na predstavnike novih oblasti. Tako je bila v osebnih Nagodetovih zapiskih ljudska oblast oblast izprijenih in faliranih študentov, jare gospode in delomrznežev. V ta krog so šteli recimo Boris Kidrič, Boris Kraigher in tudi tožilec Viktor Avbelj. Ljudske oblasti so bile v teh zapiskih ocenjene kot skupina nemoralnežev, ki črpajo svojo moč iz neizmerne neumnosti slovenskega izobraženstva, samo slovensko izobraženstvo in še posebno poimensko Oton Župančič ali Josip Vidmar pa kot literarna svojat, ki se drenja h koritu. Omenjena je bila tudi ocena Angele Vode, ki je prostovoljno udarniško delo primerjala z nemškimi taborišči.

Nekateri »intelektualni velikani«, tudi tisti, ki niso bili posebej omenjeni, so se očitno prepoznali, recimo Metod Mikuž, Maksa Šnuderl in Ferdo Kozak, ter se »odzvali dolžnosti« in pomagali tožilstvu pri napadih na obtožene. Ne sicer v sodni dvorani, pač pa prek medijev, ki so jim dali neomejeno prostora, da se lahko izživljajo.

Nagodetov proces konec julija 1947, poslušalci pred sodiščem. VIR: knjiga Kazenski proces

Sklepni govor tožilca so sprejeli z ovacijami

Nobenega dvoma ni bilo, da so obtoženi tudi že obsojeni. Branilci se skoraj niso oglašali, ko pa so se, je tožilec hitro skušal preprečiti njihovo intervencijo. Udbovci so poleg tega obtoženim med odmori v procesu ves čas grozili in jih izsiljevali z grožnjami njihovim sorodnikom.

Sklepni govor (besni napad) tožilca so sprejeli z ovacijami, potem pa so nekateri branilci »pokvarili« scenarij, saj so dejansko začeli braniti svoje kliente. Tožilec Avbelj se je odzval tako, da je sprožil še en žolčni napad na obtožence in še enega na njihove odvetnike. Kasneje se je napadu na branilce pridružil še tisk, najbolj Slovenski poročevalec. Med drugim so v tem časniku zapisali, da sta zlasti branilca dr. Ravnihar in dr. Rožem s svojo obrambo obtoženih nastopila »proti pravnemu čutu ljudstva« in kot zaključek, da bi bilo vsakomur jasno, da del branilcev svojega poklica na procesu ni opravljal v interesu ljudstva in države, pač pa »ga je vršil na liniji obtožencev«.

Zoran in Elizabeta Hribar z otroci, po očetovi vrnitvi iz komunističnega zapora. VIR: knjiga Kazenski proces

Komunistično »sodišče« jih je izreklo uničujoče »kazni«

Sodišče si je vzelo tri dni časa in proces se je nato končal z razsodbami 12. avgusta. Črtomirja Nagodeta, Ljubo Sirca in Borisa Furlana so komunistični »sodniki« »obsodili« na smrt z ustrelitvijo, kar je drhal v dvorani pozdravljala z aplavzi. Besnenje nahujskancev je bilo tako hudo, da je končno celo sodnik zahteval red in zagrozili, da bo izpraznil dvorano. Profesorju Leonu Kavčniku so »dosodili« šestnajst let prisilnega dela, profesorju Zoranu Hribarju pa osemnajst. Angela Vode je za svoj izstop iz partije in primerjanje delovnih brigad z lagerji dobila dvajset let prisilnega dela. Metod Kumelj in Metod Pirc sta dobila po petnajst let, Pavla Hočevar leto manj. Franjo Sirc je dobil deset let prisilnega dela, Svatopluk Zupan devet, Bogdan Stare in Franc Snoj po sedem ter Vid Lajovic pet let. Vsem so zaplenili premoženje, vsem so tudi odvzeli državljanske in politične pravice, na smrt »obsojenim« za vedno, drugim za določeno število let, navadno deset let po končani kazni. Elizabeto Hribar so »obsodili« na eno leto prisilnega dela pogojno za tri leta, kar dokazuje, da je bila na procesu predvsem zato, da so prek nje lahko zagotovili »pravilno zadržanje« njenega moža, imela sta tudi dva majhna otoka.

Nagodetov proces, prva stran »sodbe« komunističnih »sodnikov«. VIR: knjiga Kazenski proces

Trije mrtvi, ostali so večinoma težko životarili

Na smrt »obsojena« Sirca in Furlana so kasneje pomilostili na dvajset let, ne pa tudi Črtomirja Nagodeta. Tega so ustrelili mesec dni po »sodbi«, 12. septembra 1947. Njegova mama je takoj zatem naredila samomor, ker je menila, da je kriva za sinovo smrt, ker je pri »pregledu« stanovanja udbovcem izročila njegov dnevnik, iz katerega so potem navajali inkriminirane obtožbe.

Tri mesece po »sodbi« je Metod Kumelj uradno storil samomor, nekateri pa so menili, da je umrl zaradi izživljanja paznikov. Čez leta so nekatere obsojene predčasno izpustili, največ zaradi bolezni, na primer Franja Sirca in Borisa Furlana. A tudi izpuščeni niso imeli miru; Furlana so recimo kmalu po izpustitvi napadli in skoraj do smrti pretepli »aktivisti« v Radovljici, kamor se je umaknil. Angela Vode ni nikoli več smela objavljati, ni se mogla ne zaposliti ne urediti pokojnine ali zdravstvenega zavarovanja.

Ljubo Sirc se je po izpustu iz zapora leta 1954 umaknil v tujino, postal ugleden ekonomist in univerzitetni profesor v Veliki Britaniji, kjer si je ustvaril družino in je bil na koncu zadnji že živeči od »obsojenih« na Nagodetovem procesu.

Spominska plošča na hiši v Ljubljani, kjer je živel »sodno« umorjeni Črtomir Nagode.

»Sodba« iz leta 1947 slonela na lažnih obtožbah

Nagodetov proces je bil eden prvih povojnih političnih procesov, ki so ga po demokratizaciji razveljavili, leta 1991 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da je sodba iz leta 1947 slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.

Tožilec na procesu Viktor Avbelj, ki je za svoje zasluge pri povojnih pokolih, plenjenjih in vodenju montiranih komunističnih procesov postal med drugim komunistični »narodni heroj«, ni nikoli odgovarjal za svoja dejanja. Nasprotno, ob smrti leta 1993 so se mu poklonili Milan Kučan, Janez Drnovšek in Herman Rigelnik, ki so tedaj opravljali funkcije predsednika države, vlade in parlamenta demokratične Slovenije. Politična klima v Sloveniji trideset let pozneje ni nič boljša ...

Bogdan Sajovic, Nagodetov proces leta 1947, Demokracija, 3. 7. 2014

1/9