Dvajsetletna sem se iz Slovenije odpravila na študij jezikov v tujino in živela pri družini kot au-pair. Srečala sem se s karizmatično skupnostjo. Bilo mi je nepopisno lepo. Tam sem prejela tudi prvo sveto obhajilo in birmo. Čutila sem se sprejeto in ljubljeno. Imela sem veliko željo še bolje spoznati Boga, se zanj spremeniti, poboljšati, živeti zanj. Zato mi je predstojnik skupnosti predlagal, naj zapustim študij in vstopim v skupnost. In seveda sem. Skupnost je bila poznana, obiskoval jo je tudi škof.

V skupnosti je živelo tudi dekle, ki sem jo občudovala zaradi predanosti Bogu in nenavezanosti na ta svet. Ure je preživela v molitvi pred Najsvetejšim. Prihajala je iz trdne, predane katoliške družine. Bila je izredno zrela za svoja leta, samozavestna, občutljiva za duševne stiske drugih, vesela, karizmatična. Vsi so jo imeli radi. Rekla mi je, da čuti, da je moja duhovna mati. Kaj lepšega si zase nisem mogla zamišljati. V skupnost je začela zahajati mlajša gospa, ki naj b...