Kolonijo pod geslom »Mir tej hiši« je predstavila umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, ravno tako sodelujoče udeležence, to so: Bagrat Arazjan (Armenija), Eduard Belski in Svitlana Lebiga (oba Ukrajina), Natalija Berezina (Rusija), Nuša Dupalo Loss (Nemčija), Danilo Jereb, Milan Razboršek, Pavle Ščurk, Meta Šolar in častni gost, lanski Prešernov nagrajenec Herman Gvardjančič (vsi Slovenija). Darovi za likovna dela bodo namenjeni pomoči zaradi vojne razseljenim otrokom.

Večina poklicev dela, umetniki pa ustvarjajo

Da je zanimivo, da za večino poklicev pravimo, da delajo (zidajo, gradijo, popravljajo …), za umetnike pa, da ustvarjajo, pa najsi bo z besedo, dletom, inštrumentom, gibom, s čopičem …, je nagovor pri maši začel nadškof Zore in se vprašal, v čem je ta ustvarjalnost in od kod to ustvarjanje. »Različni poklici, ki so vsi Božji dar in odgovor na Božje povabilo, obdelujejo snov, ki je del Božjega stvarstva. Z obdelovanjem materialov oblikujejo stvari, ki služijo človekovemu vsakdanjemu življenju, mu omogočajo preživetje in pripomorejo k njegovemu dobremu počutju.«

Nagovarjanje temeljnih potreb človekovega duha

Ko pa umetnik vzame v roke enako ali zelo podobno orodje, je nadaljeval Zore, ne gre za služenje vsakdanjim potrebam človekovega življenja, temveč za nagovarjanje temeljnih potreb človekovega duha. Umetnik se mora po njegovem v svojem snovanju poglobiti v Božjo misel, v neskončno ustvarjalno moč Najvišjega, in z njo nagovoriti človeka v njegovem boju za vsakdanje dobrine, da njegov vsakdan ne postane banalen, ampak je vselej deležen žarkov duha, ki hranijo njegovo dušo.

Nevarnost, da umetnik postane ujetnik svojega ega

»Del tistega, kar presega življenje iz kruha in človekove biološke potrebe, mu s svojim zajemanjem iz prostorov Duha prinašate vi, umetniki. Umetnost, ki zajema iz Božjega in nagovarja človeško, ni ujeta sama vase. Za umetnika je nevarno, da ob poglabljanju vase nazadnje postane ujetnik samega sebe, svojega ega. Namesto da bi zajemal iz brezbrežja odnosov in obrazov, ostane na obalah samega sebe in postane ujetnik lastnega obraza,« je prepričan nadškof Zore. Sporočilo takega umetnika utihne, umre, ga ni več, ker ni več odnosa, srečanja, v katerem bi se moglo rojevati in množiti življenje.

Božje sočutje presega meje med narodi, verami, med našimi in vašimi

Božje sočutje presega meje med narodi, verami, med našimi in vašimi; presega sleherne delitve in ločevanja, je nadaljeval ljubljanski nadškof. In mi smo ustvarjeni po Božji podobi in zato povabljeni, da v zvestobi svojemu najglobljemu jazu, ki izhaja iz Božjega obličja, tudi mi presegamo delitve in ločevanja in ustvarjamo občestvo bratov in sester v Kristusu.

Nadškofovo povabilo umetnikom

»Trdno sem prepričan, da bo tudi umetnost, če bo zvesta svoji prvinski poklicanosti, z vsem, kar bo ustvarila, povezovala ljudi, jim odpirala oči, ušesa in srca za brate in sestre, pomagala k oblikovanju ene same družine Božjih otrok,« je podčrtal nadškof Stanislav Zore in umetnike povabil, naj zajemajo iz Duha, da bodo razodevali veličino, lepoto in svetost Najvišjega, »in nam boste pomagali zmanjšati razdalje, znižati zidove in okrepiti odnose z brati in sestrami, v katerih nam pomagajte odkrivati Božje obličje«.