»Zbrali smo se v naši stolnici sv. Nikolaja, da bi se zahvalili za vse tiste, ki so skozi zgodovino in ki skozi današnji čas z umetniškim navdihom bogatijo naše ljudi, naš narod, ko mu na različne načine kažejo, kako zelo prav je imel Gospod Jezus, ko je svojim rojakom dejal, da 'je življenje več kot jed in telo več kot obleka',« je dejal v homiliji nadškof Stanislav Zore zbranim umetnikom v ljubljanski stolnici. 

Nadškof Zore je v pridigi izpostavil, da umetniki ljudem odstirajo lepoto. FOTO: Ksenja Hočevar

Da ga preseneča »ponižni realizem tega Jezusovega stavka, je nadaljeval: »Seveda za življenje potrebujemo jed in telo potrebuje obleko. Zato tudi v priliki o poslednji sodbi spregovori o jedi in o obleki, ki so ju bili deležni lačni in goli /…/ In vendar je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Naši ljudje v preteklosti so to vedeli in so iz tega živeli. Čez dan so garali po njivah in travnikih, pozimi po gozdovih in še kje, saj je bilo potrebno vsak sad spraviti v kaščo z veliko truda in znoja. Jed je bilo treba pridelati v potu svojega obraza. Prav tako tudi obleko. In za oboje so skrbeli.«

»Biblia pauperum ni bil edini način srečevanja z Božjo besedo«

Po drugi strani, je nadaljeval nadškof Zore, »pa jed in obleka nista zavzeli in preplavili vsega njihovega življenja. Ob večerih so brali knjige in pripovedovali zgodbe. Brali in poslušali drug drugega. Vedeli so, da telo potrebuje jed, duša pa besedo, podobo, resnico. Zato je branje ob večerih razprlo skromne prostore njihovih domov. Postali so pustolovci, popotniki, borili so se za resnico in pravico. Njihov duh je rastel in se plemenitil. Ob nedeljah pa so se naužili lepote svoje župnijske cerkve ali bližnjega ali daljnega romarskega svetišča. Čeprav so znali brati in 'biblia pauperum' ni bil edini način srečevanja z Božjo besedo, so vendarle ob srečanju z umetnostjo, ki je je po naših preprostih podružničnih podeželskih cerkvah izredno veliko in je zelo navdihujoča, oblikovali in gojili svoj čut za lepo, tako da so tudi v svojem domačem okolju potem sicer skromno, pa vendarle v okviru možnega poskrbeli za lepo in za lepoto.«

FOTO: Tatjana Splichal

»Slavi moja duša Gospoda za vse umetnike, ki …«

Nadškof je ob spevu med berili, ki smo ga slišali pri maši: »Slávi moja duša Gospoda! Gospod, moj Bog, kako si velik!« prosil: »Slávi moja duša Gospoda za vse umetnike, ki so svoj poklic uresničevali v skladu z besedami, ki so jim jih ob koncu 2. vatikanskega koncila namenili koncilski očetje: 'Svet, v katerem živimo, potrebuje lepoto, da se ne bi zmračil v obupu. Lepota tako kot resnica prinaša veselje v srca ljudi, je dragoceni sad, ki se upira obrabi časa, ki povezuje generacije in jih združuje v občudovanju. In to po zaslugi vaših rok.'

Slávi moja duša Gospoda za vse umetnike, ki so jim čopiči in dleta, ki jim besede in gibi niso otemneli, da so mogli skozi navdih pretočiti svetlobo, ki svetu in človeku vrača lepoto in ju dela dragocenega.

Slávi moja duša Gospoda za vse tiste umetnike, ki jih nadarjenost ni prerasla in posrkala vase, ampak so z vsako novo umetnino postajali manjši in bili vedno bolj pripravljeni ostajati služabniki Lepote in Resnice.«

FOTO: Tatjana Splichal

Vera ničesar ne odvzame vašemu geniju, vaši umetnosti

Nagovor je nadškof Zore sklenil z mislimi dveh pokojnih papežev: »Naj vaša umetnost prispeva k uveljavljanju tiste pristne lepote, ki skoraj kot odsev Božjega Duha preobraža snov in odpira v dušah čut za večno,« je zapisal sv. Janez Pavel II. v Pismu umetnikom, nedavno umrli zaslužni papež Benedikt XVI. pa je umetnikom, ki jih je zbral v Sikstinski kapeli, predlagal pustolovščino duha: »Ne bojte se soočiti s prvim in zadnjim izvirom lepote, se pogovarjati z verniki, s tistimi, ki se tako kot vi doživljajo kot romarji v svetu in zgodovini proti neskončni Lepoti. Vera ničesar ne odvzame vašemu geniju, vaši umetnosti, nasprotno, povzdiguje in hrani ju, ju opogumlja, da prestopita prag ter z očaranimi in ganjenimi očmi zreta zadnji in končni cilj, sonce, ki ne zaide in ki razsvetljuje sedanjost in jo dela lepo.«

Fotografije z dogodka si oglejte v spodnji fotogaleriji.

Razstava Skupaj v istem čolnu

Po maši so zbrani umetniki in ljubitelji kulture iz stolnice odšli v bližnjo Galerijo Družina, kjer je postavljena razstava 28. likovne kolonije Umetniki za Karitas. Deset umetnikov je ustvarjalo na Sinjem vrhu med 16. in 19. avgustom 2022 pod skupnim geslom Skupaj v istem čolnu; več deset umetnikov se je kolonije udeležilo na dnevu odprtih vrat in skupaj je nastalo prek sto likovnih del – izkupiček od prodanih del bo Škofijska Karitas Koper namenila družinam v stiski.

FOTO: Tatjana Splichal

»Velik je naš skupni čoln, paluba ima prostor za vse, za vse ljudi, ki pomagajo, pa tudi za tiste, ki potrebujejo pomoč. Danes nas je povezala kultura lepega in dobrega. Vsi, ki ste danes tukaj in vsi, ki razstave spremljate na potovanju, najlepša hvala,« je sporočila Jožica Ličen v pismu, ki ga je na odprtju razstave prebrala Marjana Plesničar: Na karitativni barki bi moralo pisati »dobrodošli vsi, ki pomoč potrebujete in Boglonaj vsem, ki pomagate«. Imamo več tisoč sodelavcev, ki nesebično pomagajo, še bolj kot to imamo najboljšega krmarja, ki nas navdušuje in varno vodi. Tisoči umetnikov, ki ste sodelovali v vseh 28. kolonijah Umetniki za karitas ste sol, ki daje ljudem in družbi plemenit okus. Razstavišča in galerije ste v več kot 380 razstavah luč na gori, ki sveti in vabi.«

FOTO: Tatjana Splichal

Pomoč več kot šest tisoč osebam

Jožica Ličen je zapisala, da je tudi izkupiček prodanih slik v koprski škofiji soudeležen pri materialni pomoči več kot 6.000 osebam, ki se zaradi prenizkih dohodkov ali drugih težav obračajo na Karitas: »Razdelili smo 280 ton hrane, pomagali 1.500 otrokom s šolskimi potrebščinami, v posvojitev na razdaljo imamo vključenih 120 otrok … Veseli bi bili vsakega novega darovalca, kar pomeni najmanj 25 Eur mesečne pomoči. Potem so tu letovanja, Popoldan na cesti v katerem sodelujejo mladi prostovoljci in prevsem otroci, ki potrebujejo učno pomoč. Za vsako številko stoji družina, mati, oče, otroci, starejši, bolni. Prav tu statistika odpove, saj imajo največjo težo prijazne besede, srčen pogovor, predvsem pa poslušanje križev in težav ljudi, s katerimi se srečujemo.«

FOTO: Tatjana Splichal

Umetniki za karitas so po besedah Ličnove »dejansko posledica videnih težav, imajo pa tudi dodano vrednost, ki bi jo lahko imenovali civilizacija kulture in ljubezni do bližnjega. Za umetnike je med širšim občinstvom promocija njihovega talenta in tudi možnost, da se na številnih razstavah predstavijo.« Marjana Plesničar je ob koncu prebranega pisma napovedala, a bo prihodnja kolonija na Sinjem vrhu potekala pod geslom Mir v tej hiši.

Umetnike in njihova dela je predstavila Anamarija Stibilj Šajn, razstavo pa je s kratkim nagovorom odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore. 

FOTO: Tatjana Splichal

Več o umetnikih in razstavljenih umetninah v novi tiskani številki Družine.

1/13