Nadškof Zore umetnikom: »Lakota po lepem je v vsakem srcu« [FOTO]
Nadškof Zore umetnikom: »Lakota po lepem je v vsakem srcu« [FOTO]
»Nocojšnji večer je priložnost za iskreno zahvalo vsem tistim, ki umetnosti ne doživljate kot polje promocije lastnega jaza in uveljavljanja svojega imena v družbi, ampak preko umetnosti stopate v dialog z ljudmi in jim posredujete odkritja, ki jih je navdih in vaše sodelovanje z navdihom oblikovalo v sporočilo,« je nocoj, v četrtek, 10. februarja, zbrane umetnike in kulturnike v ljubljanski stolnici nagovoril nadškof Stanislav Zore. V tem večeru bomo videli predvsem sporočila s slikanjem na platno, je nadaljeval nadškof Zore, »a umetnikovo sporočilo se prelije tudi v besedo, s skulpturo, v melodijo, v plesni gib, v gledališko predstavo in v še toliko drugih načinov, po katerih človek izpoveduje sebe in nagovarja svojega bližnjega.«
»Ste zvesti sodelavci papeža Frančiška«
Nadškof se je zahvalil organizatorjem kolonije Umetniki za Karitas, ki, kot je dejal, »vsako leto znova povežete umetnike in njihov talent z nami, ki občudujemo njihovo izrazno moč, obenem pa nam misel zaradi plemenitega ozadja likovne kolonije in likovnih razstav po raznih krajih Slovenije in širše seže tudi do tistih, ki jim bodo namenjena sredstva, ki bodo pridobljena s prodajo likovnih del.« Nadškof je sodelavce kolonije imenoval »zvesti sodelavci papeža Frančiška«: »On nas nenehno opozarja, da imamo med seboj reveže, odrinjene, prezrte, pozabljene, pomoči potrebne ljudi.«
Lepota živi tudi v ljudeh, ki se morajo boriti za življenje.
Samo poslanstvo te plemenite pobude presega zgolj ustvarjalni in galerijski okvir, je nadaljeval nadškof Zore: »Opozarja nas na lakoto po lepem, ki živi v vsakem človeškem srcu. Lepota nikakor ni pridržana samo za ljudi z globokim žepom, dobro uveljavljenim posameznikom, ki jim v življenju ne le nič ne manjka, ampak imajo celo vsega v izobilju – tako se vsaj zdi. Ne! Lepote so lačni tudi ljudje, ki se morda zgolj prebijajo iz dneva v dan, ki s pridnostjo in iznajdljivostjo skrpajo vsak mesec posebej. Lepota živi tudi v ljudeh, ki se morajo boriti za življenje.
»Morje, nisem vedel, da si tako lepo«
Nadškof je navedel prizor iz knjige Branka Hofmana Noč do jutra, ki govori o golootočanih: »Ob prihodu na kraj svojega trpljenja jih je čakal posebej sprejem; morali so skozi špalir palic, ki so jih vihteli njihovi sotrpini. Dogajanje je bilo kruto, razčlovečujoče za tiste, ki so udarjali – cefrati hrbet in glavo tistega, s katerim boš jutri skupaj premetaval kamenje, res ne prinaša zadovoljstva. Nekega dne je takšen sprejem doživel tudi Lale iz Vojvodine, vajen vojvodinske ravnine in valovanja pšeničnih polj. Ko je prišel skozi sprejem s palicami, je sedel na skalo, pogledal po čisto drugačni ravnini in po drugačnem valovanju in rekel: 'E, more, nisam znao, da si tako divno (Morje, nisem vedel, da si tako lepo).« Čut za lepoto živi v vsakem srcu in v vsakih okoliščinah, če mu ga kdo ne zamori ali ukrade, je sklenil misel o prizoru iz knjige nadškof Zore, ki je, kot je dejal, zato vesel pobude, da je lepota, ki jo ustvarjajo umetniki, namenjena tudi ubogim: »Ne samo v materialnem smislu preko sredstev, ki se bodo zbrala, ampak tudi v smislu čisto duhovne, estetske obogatitve, ki so jo tudi na različne načine ubogi deležni preko umetnosti.«
Kar je veliko in plemenito, a priori vzbuja sum
V nadaljevanju je navedel besede papeža Benedikta XVI., ko je bil še kardinal je spregovoril o tem, kakšen odnos do človeka, kakšna kultura in umetnost je danes v modi: »V sodobni literaturi, v likovni umetnosti, v filmih in v gledaliških uprizoritvah pretežno prevladuje temna podoba človeka. Kar je veliko in plemenito, a priori vzbuja sum; treba ga je odstraniti s podstavka in ga na novo umeriti. Morala se pojmuje kot hinavščina, sreča kot samoprevara. Kdor preprosto zaupa lepoti in dobroti, je bodisi naiven ali pa ima skrite cilje /…/.« Spregovoril pa je tudi o dnevni Božji besedi in kralju Salomonu, ki ga je »Gospod postavil za kralja, da bi vršil pravico in pravičnost, on pa je začel zidati poganske templje in zažigati kadilo tujim bogovom. Namesto pravice in pravičnost sta stopila negotovost in zmeda.« Odlomek je, kot je dejal nadškof Zore, »blizu opisu kardinala Ratzingerja o naivnem optimizmu sodobne kulture, da je dobro samo nekje v prihodnosti in da razvoj nujno pelje k temu dobremu, istočasno pa nam izkušnje rodov pripovedujejo o solzah in trpljenju, ki ga povzroča to dobro v prihodnosti, če dobrega ne iščemo, ne gojimo in ne skrbimo zanj v vsakem dnevu in pri vsakem srečanju.«
Bodite sodelavci Stvarnika, ko človeku razodevate lepoto
Ob koncu nagovora je nadškof prosil zbrane umetnike, »da vsako potezo s čopičem, vsak udarec z dletom, vsak zvok inštrumenta, vsak gib telesa, vsako stopanje iz sebe, da bi v drugem človeku našli svojega sogovornika, ki stopa v pogovor z vašim umetniškim izrazom, da vse to zajemate iz Njega, ki si je, po človeško govorjeno, vzel čas, da je ustvaril svet in življenje na njem; Njega, ki je z rokami in dihom svojih ust dal človeku telo in oživljajočega duha.« Naj bodo sodelavci Stvarnika, ko človeku razodevate lepoto, je povabil umetnike: »Bodite sodelavci Odrešenika, ko ljudem odstirate oči in odpirate srce za tisto Lepoto, ki bo po Dostojevskem rešila svet.«
V galeriji Družina razstavlja prek 20 umetnikov
Po maši so se umetniki iz stolnice preselili v bližnjo galerijo Družina, kjer je že od kulturnega praznika na ogled razstava del, ki so nastala avgusta 2021 na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu. Sodelujoče umetnike, ki so bili v negotovem času epidemije kar strokovni sodelavci kolonije, je predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.