V božični številki tednika Družina smo se o božičnih praznikih, njihovem pomenu in veseli novici, ki jo prinašajo, pogovarjali z ljubljanskim nadškofom in predsednikom Slovenske škofovske konference Stanislavom Zoretom.

Sporočilo letošnjega božiča prihaja v poseben čas. Dogajanja po svetu ponekod spominjajo na opise zadnjih dni v zadnji svetopisemski knjigi Razodetju. Ljudje pričakujejo odrešenja. Tudi iz primeža epidemije in ukrepov proti njej. Ali je Kristus tisti odrešenik, ki ga je judovski narod pričakoval in napovedoval?

Jezus je pravzaprav edini Odrešenik. Seveda je treba odrešenje pravilno razumeti. Je Odrešenik, ki ga je judovski narod pričakoval, vendar ga narod ni toliko napovedoval. Napovedovali so ga preroki, po Božjem naročilu, po Božjem navdihu. Odrešenik, ki ga napovedujejo preroki, zlasti prerok Izaija, je odrešenik v podobi trpečega Božjega služabnika. Ne politični voditelj. Ne vojaški poveljnik. Čeprav je ljudstvo pričakovalo političnega in vojaškega poveljnika, ki bo znova vzpostavil Davidovo kraljestvo. Celo v učencih tik pred njegovim trpljenjem in še celo po njegovem vstajenju odmeva v besedah to pričakovanje.

Jezusovo odrešenje je v tem, da nas znova poveže z Očetom, ne pa da nam na zemlji priskrbi udobno bivališče.

Ampak Jezus je tisti Odrešenik, ki jasno razmeji cesarjevo od Božjega. Ni prišel neposredno posegat v cesarjevo, ampak je prišel odreševat Božje. To je rešitev od greha in njegovih posledic. Mi pa dostikrat pričakujemo rešitev vsakdanjih težav, rešitev vsakdanjih stisk in mu tudi to največkrat prinašamo v svojih prošnjah in molitvah. S tem seveda ni nič narobe, toda Jezus ni prišel, da bi bil sodnik nad našimi deleži, kakor pravi človeku, ki ga hoče pritegniti v delitev dediščine. Prišel je zato, da bi vse pritegnil k sebi, tedaj ko bo povzdignjen z zemlje. Jezusovo odrešenje je v tem, da nas znova poveže z Očetom, ne pa da nam na zemlji priskrbi udobno bivališče. Čeprav bi mi večkrat želeli udobno bivališče.

Pogovor je nastal v sklopu sodelovanja tednika Družina in Radia Ognjišče.

V tem času sklepamo tudi koledarsko leto, cerkveno smo že sklenili na praznik Kristusa Kralja, če se ozrete nazaj, kakšna je bila bera letošnjega leta? Za kaj vse smo lahko hvaležni?

Najprej bi omenil sinodo. Želel jo je papež Frančišek in jo tudi začel oktobra v Rimu. Teden pozneje pa smo jo začeli tudi po vseh škofijah po svetu. To je čas poslušanja Svetega Duha. In v tem poslušanju Svetega Duha tudi poslušanja drug drugega. Kaj pravzaprav v tem času in v teh razmerah Duh govori Cerkvi. Veliko dogajanje, ki ga nekateri primerjajo z drugim vatikanskim cerkvenim zborom.

Potem sem trdno prepričan, da moramo biti hvaležni za cepiva proti covidu-19. V tem boju smo najprej doživeli razglašenost. Potem pa smo začeli doživljati, kako prav ima papež Frančišek, ko pravi, da se nihče ne more rešiti sam. Da smo vsi v istem čolnu in se lahko rešimo samo skupaj. Na poseben način nas tukaj nagovarjajo prostovoljci Karitas, ki so v razmerah, kakršne so bile, znali nadaljevati svoje poslanstvo. Zaradi epidemije nihče ni ostal brez tega, kar je potreboval. Človečnost v dejanju.

Ne bodite zagrenjeni. Ne tuhtajte, kaj vam manjka, kaj vam je vzeto.

Cerkev v Sloveniji je v tem času dobila dva nova škofa; v Celju škofa Maksimilijana Matjaža in v Novem mestu škofa Andreja Sajeta. Želimo jima, da bi po navdihu Svetega Duha in z Božjim blagoslovom delala za Gospoda in njegovo ljudstvo v tem prostoru pod Triglavom.
Ob tem se mi zdi pomembno, da vsak zase poskuša v svojem življenju odkriti, za kaj je lahko hvaležen. Ne morda, kaj mu je v tem letu najbolj godilo, ampak kaj mu je pomagalo, da je naredil največji korak naprej v svojem osebnem življenju, v svoji duhovni rasti, v svojih odnosih z drugimi ljudmi. Dostikrat to niso ravno prijetne zadeve, ki bi godile, pomagajo pa rasti.

Kaj bi ob božičnih praznikih in novem letu zaželeli bralcem tednika Družina in poslušalcem Radia Ognjišče?

Dragi dobri ljudje. Najprej vam želim, da praznujete v zavesti, da Bog tega sveta ni izpustil iz rok. Še vedno je ta svet deležen vse Božje ljubezni, zato bo tudi letos v ta svet rodil svojega sina Jezusa, našega Odrešenika in našega brata. Potem pa bi rad, da vas Jezusovo rojstvo odpre za brate in sestre. Ne bodite zagrenjeni. Ne tuhtajte, kaj vam manjka, kaj vam je vzeto. Praznujte z ljudmi, ki so z vami in vas imajo radi. In praznujte, prosim vas, tudi s tistimi, ki vas potrebujejo. Oboji vas bodo napolnili z veseljem in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Zato vsem blagoslovljen božič in veliko Božje bližine v novem letu, ki nam bo podarjeno zato, da ga zaznamujemo, preživimo, napolnimo z dobrim, kot Božji otroci, kot ljudje, kot bratje in sestre med sabo.

Celoten intervju z nadškofom Zoretom lahko preberete v božični številki tednika Družina (51-52/2021).