V Vatikanu so včeraj objavili poročila trinajstih skupin, ki so v ponedeljek in torek na sinodi o družini razpravljale o poklicanosti družin v današnjem svetu. Iz poročil je razvidno, da je potrebno mladim bolje predstaviti lepoto zakonske zveze, delovne skupine pa izpostavljajo potrebo po usmiljenju do družin v težavah, spodbujajo sodelovanje družin pri nedeljski sveti maši in pozivajo k večji podpori katoliškim šolam.



Sinodalni očetje in drugi udeleženci sinode po skupinah torej razpravljajo o drugem delu Instrumentum laboris, delno pa tudi že o tretjem delu dokumenta z naslovom Poslanstvo družine danes. O drugem delu sinode je poročilo za Radio Vatikan pripravil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Kot je pojasnil, so v razpravi o razločevanju poklicanosti družine že na začetku ugotovili, da je naslov premalo natančen, saj ne vsebuje meril, po katerih to razločevanje poteka. Udeleženci sinode so naslovu dodali pojasnilo: V luči Božje volje, v luči Božjega razodetja in učenja Cerkve. V vseh skupinah je prišlo do izraza mnenje, da je ta del razprav pravzaprav srce celotne sinode in da mora biti ta tema tudi središče sinodalnega dokumenta, ki bo nekako razvrščena v treh krogih.

Najprej gre za poslušanje Besede, ki je Jezus sam, njegovo učenje o družini in zakonu, kakor to beremo v Svetem pismu. Bog stopa v človeško družino in v človeški družini raste za tisto poslanstvo, ki mu ga je namenila Očetova volja po odrešenju človeštva. Drugi krog predstavlja poslušanje Jezusovega učenja, ki odmeva v besedi apostolata Cerkve in sedanjega cerkvenega učiteljstva. V tretjem krogu poslušamo Jezusov evangelij v življenju zakona in družine, na kakšen način ga družina in pred tem zakon živita. Sinoda bi morala prinesti novo in poglobljeno razmišljanje o teologiji zakona in družine, kar bi moral biti njen glavni sad.

V razmišljanjih je bilo po besedah nadškofa Zoreta poudarjeno, da bi morala biti posebej izpostavljena zakramentalnost zakona, saj v tem ključu lahko postaneta razumljeni tudi zgodovinski sliki zakona družine. Po drugi strani ravno v zakramentalnosti zakona vidimo, kako Bog zakoncema ne nalaga bremena, ampak prihaja na pomoč s svojo milostjo in svojo ljubeznijo dvema, ki hočeta združiti svoje življenje v trajno zvezo ljubezni, sprejemanja in darovanja. Prav zato je zelo pomembno govoriti o tej zakramentalni razsežnosti zakona in družine.

Ker je veliko govora tudi o evangeliju družine, so sinodalni očetje poudarili potrebo po tem, da se spregovori o moralnih zahtevah življenja krščanske družine. Če želi sinoda resnično odgovoriti na pastoralne potrebe časa in družine v njem, mora spregovoriti tudi o nauku, ki ga uči Božje razodetje.

Predvsem člani vzhodnih katoliških Cerkva v nadškofovi skupini in tudi v drugih skupinah so posebej poudarili, da bi moral ta drugi del vsebovati predvsem družinsko duhovnost, o kateri je v celotnem delovnem gradivu premalo govora. K zdravljenju ranjenih družin ali pa ran v družinah in v posameznikih ni mogoče pristopati brez duhovnosti. Duhovnost je tisti temelj, na osnovi katerega lahko rano ne samo obvežemo, kakor je tako lepo poudaril papež Frančišek, ampak jo tudi celimo. Za to je potreben duhovni voditelj, dober spovednik, ki lahko zelo pomaga družini k zdravemu, veselemu, radostnemu družinskemu življenju ali pa k zdravljenju ran, ki so morda nastale znotraj družine.

Vir: Radio Vatikan / Radio Ognjišče
Foto: arhiv Družine (T.S.)