Da gre za enega tistih evangeljskih odlomkov, ki nas – čeprav ga dobro poznamo – vedno znova spravi v nelagodje, je nagovor začel nadškof Zore. Kakšno nelagodje in nezadovoljstvo povzroči šele sindikalnim zaupnikom, ki vestno skrbijo, da se pri plačilu za delo nikomur ne bi dogajala krivica, nadaljuje.

Z vsako skupino se je tudi pogodil za plačilo

»Gospodar je v vinograd povabil pet skupin ljudi: prve ob šestih zjutraj, druge ob devetih dopoldne, tretje opoldne, četrte ob treh popoldne in zadnje ob petih popoldne. Z vsako skupino se je tudi pogodil za plačilo. Prvi je rekel, da ji bo poplačal po denariju, kolikor je takrat veljalo delo enega dneva. Drugim je rekel: kar je prav, vam bom dal. Zadnjim, tistim ob petih popoldne, pa sploh ni nič obljubil,« je strnil Stanislav Zore.

Ali gospodar do koga ni bil pravičen?

In ko je prišla ura plačila, so tisti, ki so delali eno uro, za plačilo dobili en denarij. Tisti, ki so začeli ob šestih zjutraj, so bili prepričani, da bodo dobili veliko več. A so prav tako dobili po en denarij, zato so bili nejevoljni in so godrnjali. »Se tudi vam zdi krivično, da so prvi in poslednji dobili enako plačilo? Ali gospodar do koga ni bil pravičen? Ali komu ni dal tega, za kar se je dogovoril?« se je vprašal nadškof.

Trenutek, ko je nadškof priliko razumel drugače

Po njegovem se ob vseh pomislekih in razlogih, da je v resnici vsak dobil toliko, za kolikor se je dogovoril, vendar ne moremo otresti občutka, da to ni prav. »Nekega jutra v Bosni pa sem to priliko razumel drugače. V jutranjem svitu so možje stali na križišču v vasi. Eden z motorno žago, drugi s sekiro, tretji z lopato in samokolnico, vsak s svojim orodjem. In so čakali, da jih bo kdo najel,« je ponazoril nadškof Zore.

Postaviti se v kožo enih in drugih

In nadaljeval: »Tisti, ki je delo dobil takoj zjutraj, je vedel, da bo njegova družina tisti dan sita. Kdor dela ni dobil, je tisti dan trpel pomanjkanje. Zato je dobro, da se skušamo sami postaviti v vlogo enih in drugih. Ali bi raje delali ves dan v zavesti, da ste za tisti dan preskrbljeni, ali pa bi raje ves dan čakali ob cesti v negotovosti, kako nasititi družino?«

Naš Bog ne tehta zaslug, temveč pogleda na srce

Ljubljanski nadškof metropolit je še podčrtal, da naš Bog obenem ne tehta zaslug, pač pa pogleda na srce. 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.' 'Še danes boš z menoj v raju.' »Tako dela naš Bog. Mi pa moramo preveriti svoje srce ob Jezusovi zadnji besedi: 'Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?',« je z besedami iz evangeljskega odlomka svoj nagovor zaključil nadškof Zore.