Kaj nam ob koncu turbulentnega časa sporoča papež Frančišek? »Papež Frančišek se v poslanici najprej ozre v turbulentno leto, ki je za nami. A ne ostane pri analizi, ampak iz preteklosti potegne spodbude, da se odločimo za konkretne korake, po katerem bomo živeli v prihodnjem letu in letih, ki mu bodo sledila,« je dejal nadškof Stanislav Zore. Da praktično zadnja tri leta zaznamuje pandemija, za katera papež pravi, da nas je pogreznila v sredo noči, je dejal nadškof: »To smo vsi osebno doživljali. Vsi sistemi življenja in družbe so bili porinjeni v vrtinec nepričakovanih izzivov, srečevanj z veliko vprašanji in malo odgovorov. Sploh v začetku covida-19 so se vsi sistemi skušali odzvati na bolezen. A papež opozori, da ni šlo le za zdravstvene ali gospodarske posledice, so tudi drugi učinki, kot so slabo počutje, ki se je zgostilo v ljudeh in skupnostih in ima posledice, ki jih še srečujemo vsak dan.« Po nadškofovih besedah se tega premalo zavedamo, saj je na svetu ogromna množica ljudi, na kar opozori tudi papež, ki »živijo iz rok v usta.«

Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Največji zaklad je človeško bratstvo

Kaj smo se iz tega po treh letih naučili, se vpraša papež. »Največji nauk, ki nam ga zapušča v dediščino covid-19 je zavedanje, da potrebujemo drug drugega. Če smo se pred tremi leti obnašali samozadostno, pa danes, če se hočemo soočati z izzivi, ki jih družba in svet potrebujeta, potrebujemo drug drugega. Prišli smo do spoznanja, da je največji zaklad človeštva človeško bratstvo, ki pa je krhko, temelji pa na skupnem Božjem otroštvu. To človeškemu bratstvu zagotavlja preživetje,« je povzel papeževo sporočilo nadškof Zore: »Če smo še pred pandemijo zaupanje polagali v tehnologijo, napredek znanosti, učinke globalizacije, smo zdaj spoznali, da se lahko svet iz danes na jutri ustavi. In da napredek ni sam po sebi umeven. Odmev tega je bil na začetku pandemije, ko smo se začeli zapirati sami vase. Naprej stopila individualistična drža: reši sebe. A hitro smo spoznali, da bo treba stopiti skupaj. Prišli do odkritja: vrnitev k ponižnosti. Drža nam ni všeč, ker jo povezujemo s ponižanjem. A mati Terezija je za ponižnost rekla, da je realizem,« je povzel nadškof Zore papeževo poslanico.

FOTO: Tatjana Splichal

Solidarnost in sočutje – v središču pa beseda MI

Papež v poslanici spomni, da so se v času pandemije zmanjšale potrošniške zahteve, okrepil se je čut za solidarnost in sočutje. Kar pomeni, je dejal nadškof Zore, da smo začeli bolj slišati in videti trpljenje drugih, in papež nas še posebej vabi k solidarnosti in sočutju. Papež posebej izpostavi, kot je dejal nadškof »junaško vnemo velikega števila ljudi, ki so šli prek svojih moči, da so pomagali drugim. Očiten in dejaven znak, da smo ljudje sposobni junaških dejanj v medsebojni pomoči. To postavlja v središče besedo MI skupaj. Vsega se bomo morali naučiti lotevati kot MI.

FOTO: Tatjana Splichal

Virus vojne je trdovratnejši kot virus bolezni

V poslanici se papež dotakne vojne v Ukrajini, omeni pa tudi vse druge vojne, o katerih malo beremo in poslušamo, pa se niso prenehale, še vedno divjajo na različnih koncih sveta. »Vojna je poraz človeštva. Vojna je tudi poraz človečnosti – ne v posameznih ravnanjih, ampak v dejstvu vojne kot take.« Po papeževih besedah je virus vojne trdovratnejši kot virus bolezni. Virus bolezni pride od zunaj, virus vojne pa iz notranjosti, človekove odločitve, iz srca, ki so ga pokvarili grehi.«

FOTO: Tatjana Splichal

Kot rokodelci miru gradimo dobro leto

»Naj izredne razmere spremenijo naše srce. Moramo razmišljati v luči skupnega dobrega, moramo razmišljati kot MI,« je s papežem povabil nadškof Zore in povabil h končanju vojn: »Vse krize, ki jih doživljamo, niso nekaj, kar je ločeno med seboj, ampak so povezane med seboj. Vse vojne se končajo za pogajalsko mizo. A ne bi bilo edino razumno, da se za pogajalsko mizo usedemo prej? Brez tisočev mrtvih, brez porušenih mest, brez uničenih prihodnosti otrok? Ustvarimo notranjo pripravljenost za delati za mir. To velja tudi za naša osebna življenja. Tu so vojne manj bučne, imajo pa ravno tako rušilne posledice,« je dejal nadškof Zore in sklenil s povabilom, da vsak poskrbi za skupni dom: »Samo z željo, ki je odprta za bližnjega, za drugega, z željo ki jo navdihuje usmiljena Božja ljubezen, bomo lahko zgradili nov svet in prispevali h gradnji Božjega kraljestva, ki je kraljestvo pravičnosti in miru.« S papeževimi besedami je nadškof zaželel »vsem moškim in ženskam, da bi kot rokodelci miru gradili dobro leto.«

Rafko Valenčič: Vrnitev na staro ali nov zagon? 

Ob koncu predstavitve papeževe poslanice je Rafko Valenčič, urednik zbirke Cerkveni dokumenti, v kateri je poslanica izšla, spomnil na zbrane dokumente, ki jih je papež pisal o Ukrajini in so pred kratkim izšli v knjigi.

Urednik zbirke Cerkveni dokumenti Rafko Valenčič. FOTO: Tatjana Splichal

»Nekateri so zbrane dokumente imenovali kar enciklika. Papež v knjigo napiše tudi uvod,« je dejal Valenčič in izpostavil papeževo spodbudo, da upanja ne smemo nikoli izgubiti. V besedilu papež napiše tudi nekaj primerjav, Valenčiča je najbolj nagovorila primerjava z rekami: »Poglejmo veletoke in reke, ki tečejo skozi Ukrajino! To so tudi reke solza in reke krvi.«

Poslanica miru je bil zadnji dokument v zbirki Cerkvenih dokumentov, ki jo je uredil Rafko Valenčič, po dobrih 40 letih se namreč poslavlja z uredniškega mesta.