V soboto, 23. oktobra, so cerkveni glasbeniki praznovali 50-letnico Orglarske šole v Ljubljani. Na Teološki fakulteti so pripravili simpozij z uglednimi predavatelji, povečini nekdanjimi slušatelji Orgelske šole, ki so se ozrli v zgodovino šole ter ovrednotili njeno mesto in pomen v Cerkvi in družbi.

Nadškof se je zahvalil cerkvenim glasbenikom, še posebej ravnatelju Orglarske šole Gregorju Klančiču, »za čudovita Božja dela, ki jih izvršuje po človeških otrocih«. FOTO: Tatjana Splichal

Spomin na prof. Jožeta Trošta in prof. Angelo Tomanič

»Današnji dan je prazničen. Praznovali ste s simpozijem, ki vas je vodil skozi teh petdeset let. Pod različnimi vidiki ste se ozrli na orglarsko šolo in na njeno delovanje ter se zamislili tudi nad njeno prihodnostjo. Kakšna naj bo naša orglarska šola, da bo vzgajala cerkvene glasbenike za današnji čas, da bodo prek glasbenega ustvarjanja stopali v službo čaščenja Boga in oznanjevanja evangelija,« je povzel dan v nagovoru pri maši ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je del dneva preživel z glasbeniki.

Kdor petje in igranje na koru doživlja kot nastop, bo razočaran, je poudaril nadškof Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Zbrane glasbenike, ki so dodobra napolnili ljubljansko stolnico in predvsem njen kor, je povabil, da v molitev pri maši vključijo vse tiste, »ki so se iskreno posvetili življenju in delovanju orglarske šole, pa jih ni z nami pri tej sveti maši.« Posebej je omenil prof. Jožeta Trošta, ki ga je nadškof Jožef Pogačnik v odloku z dne 14. 10. 1970 imenoval za voditelja stolnega kora v Ljubljani in mu naložil nalogo, da postopoma obudi k življenju orglarsko šolo, v kateri naj bi se vzgajali bodoči organisti. »Zaradi zdravja ne more biti z nami, vendar naša hvaležnost zato ni nič okrnjena,« je dejal nadškof Zore in spomnil še na pokojno profesorico Angelo Tomanič, ki je, kot je dejal, »s strokovnostjo in ljubeznijo sodelovala pri življenju orglarske šole in oblikovanju organistov.«

»Pri cerkveni glasbi v njenih različnih oblikah in izrazih ne gre zgolj za umetniško ustvarjanje, ki naj nagovarja tiste, ki so ga deležni; cerkvena glasba je namenjena bogatenju bogoslužja.«

Cerkvena glasba pomaga doživljati globino in lepoto srečanja z Bogom

Nadškof Zore je v nadaljevanju spomnil na koncilski Odlok o svetem bogoslužju, ki pravi, da je »glasbeno izročilo vesoljne Cerkve zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. Zato so cerkveno petje poveličevali tako Sveto pismo kot cerkveni očetje in papeži, ki so v novejšem času določneje osvetljevali, da je prava naloga cerkvene glasbe streči bogoslužju.« V teh besedah koncilskega odloka je po besedah nadškofa Zoreta nakazana tesna povezanost med cerkveno glasbo in bogoslužjem: »Pri cerkveni glasbi v njenih različnih oblikah in izrazih ne gre zgolj za umetniško ustvarjanje, ki naj nagovarja tiste, ki so ga deležni; cerkvena glasba je namenjena bogatenju bogoslužja in s tem prejema poslanstvo, s katerim vernikom pri bogoslužju pomaga doživljati globino in lepoto srečanja z Bogom in čaščenja Boga.«

Organist je bil nekdanji učenec, zdaj profesor Rok Rakar, akademski glasbenik. FOTO: Tatjana Splichal

Kdor petje in igranje na koru doživlja kot nastop, je razočaran

Ob Božji besedi, odlomku iz Markovega evangelija o zadnjem Jezusovem čudežu, preden se je iz Jerihe povzpel v Jeruzalem, je nadškof Zore vlogo cerkvene glasbe in cerkvenih glasbenikov primerjal vlogi množice, ki je spremljala Jezusa. Kot je množica v prvem trenutku postala ovira za Bartimajevo srečanje z Jezusom, »njegovo klicanje jih je motilo, zato so ga hoteli utišati«, tako se po besedah nadškofa Zoreta lahko zgodi tudi cerkvenemu glasbeniku, ki pozabi, da je cerkvena glasba v službi bogoslužja: »Cerkvenemu glasbeniku, ki petje ali igranje na koru doživlja kot nastop, na koncu katerega bo deležen odobravanja in aplavza. In ker tega aplavza ni – vsaj običajno ne, ker na koncu svete maše navadno ne ploskamo, razen ob posebnih priložnostih –, je lahko razočaran, da njegovo petje in njegovo sodelovanje ni bilo opaženo. Razočaranje pa je nevarno čutenje, ki človeka lahko zagreni.«

»Besedila pesmi pri bogoslužju so molitev. V njih pevec Boga časti, ga slavi, ga prosi, se mu zahvaljuje, ga roti, se mu izroča. Zato je pomembno, da vsako besedilo pesmi, ki jo bomo prepevali pri bogoslužju, najprej doživimo in posvojimo kot molitev.« FOTO: Tatjana Splichal

Kdaj drži, da »kdor poje, dvakrat moli«? 

Kaj torej storiti, da bo cerkveni glasbenik vedno tista množica, ki ji je Jezus zaupal, naj pokliče slepega Bartimaja? »Potrebna temeljna drža vseh, ki sodelujejo pri svetem bogoslužju, čisto vseh. In sicer, da nihče ne pride v cerkev zato, da bo opravil določeno službo ali poslanstvo, da ne pride zato, da bo bral, da bo pel, da bo ministriral …, pač pa da vsi pridejo zato, da bodo pri maši, da se bodo srečali z Gospodom Jezusom v njegovi besedi in sveti evharistiji. Tudi cerkveni glasbenik ne pride zato, da bo deležen občudovanja in aplavza, ampak da bo deležen Gospodove bližine v bogočastju.«

»Organist je človek, ki sodeluje z oltarjem. Je človek, ki dela s cerkvenim pevskim zborom in solisti … Je človek, ki z duhovnikom, pevskim zborom in ljudstvom v cerkvi moli … Služba organista je častna služba.« FOTO: Tatjana Splichal

Nadškof Zore je navedel še znani stavek sv. Avguština »Kdor poje, dvakrat moli.« Na kakšen način je to res? »Trdno sem namreč prepričan, da vsako petje ni molitev in še manj dvakratna molitev. Avguštinova misel pa velja takrat, kadar cerkveni glasbenik moli pesem ali poje molitev. Besedila pesmi pri bogoslužju so molitev. V njih pevec Boga časti, ga slavi, ga prosi, se mu zahvaljuje, ga roti, se mu izroča. Zato je pomembno, da vsako besedilo pesmi, ki jo bomo prepevali pri bogoslužju, najprej doživimo in posvojimo kot molitev. Če bomo besedilo dojemali kot molitev, bo naše petje v resnici postalo molitev in bomo vernikom v cerkvi dajali pogum, kakor ga je dajala množica Bartimaju.«

Po maši so koncertirali trije profesorji in štirje učenci. FOTO: Tatjana Splichal

Služba organista je častna služba

Z besedami Leona Kernela v knjigi Organist nekoč in danes je nadškof sklenil pridigo: »Organist je človek, ki sodeluje z oltarjem. Je človek, ki dela s cerkvenim pevskim zborom in solisti … Je človek, ki z duhovnikom, pevskim zborom in ljudstvom v cerkvi moli … Služba organista je častna služba. Kot so vsake orgle unikatne, je unikaten tudi vsak organist ali organistka. Če sodimo po inštrumentu, ki ga igra organist, je to človek velikih potez. Je podoben dirigentu, čigar inštrument je orkester, če zmore biti nežen kot violinist, pojoč kot flavta, zmore biti tudi gospodovalen kot pavke, prediren kot trobila, zveneč kot zbor …«

FOTO: Tatjana Splichal

Nadškof se je zahvalil cerkvenim glasbenikom, še posebej ravnatelju Orglarske šole Gregorju Klančiču, »za čudovita Božja dela, ki jih izvršuje po človeških otrocih«, in jih povabil, »da se združimo v eno samo hvalnico, ki jo izraža vrstica iz Prve Kroniške knjige: 'Pojte mu, igrajte mu, premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih'.«

Združeni zbor sedanjih in nekdanjih slušateljev Orglarske šole je na koru prepeval Troštovo Četrto mašo, po maši pa so koncertrirali trije profesorji: Tereza Podlogar, Tilen Bajec in Tomaž Nagode, ter štirje učenci: Anton Semprimožnik, Jurij Kernel, Tomaž Kavšek in Tine Likovič.

Več o simpoziju v reportaži v novi številki Družine.

Več fotografij Tatjane Splichal pa si oglejte v spodnji fotogaleriji.

1/21