Po besedah nadškofa Zoreta se je z Marijinim vnebovzetjem na poseben način izpolnil pozdrav, s katerim jo je nagovoril angel, ko je vstopil v Nazareško hišo in jo povabil, naj sprejme poslanstvo Božjega materinstva. Angel jo je imenoval »obdarjena z milostjo«, kar naj bi bilo povabilo k veselju, razlog tega veselja pa je Gospodova bližina.

Zakaj potrebujemo današnji praznik?

Marijino vnebovzetje kot »svetlo obzorje Marijinega življenja« močno žari na ozadju preizkušenj, ki jih je Božja Mati doživljala v življenju, je pojasnil ljubljanski nadškof. In v času, ki ga živimo, ta praznik resnično potrebujemo: najprej zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo; potrebujemo ga, »ker potrebujemo upanje in ker potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa«. Naj nam Marija poda roko, da ne bomo hodili sami, je v nagovoru izrekel globoko željo nadškof Zore.

Današnji praznik potrebujemo tudi zato, ker se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti.

Današnji praznik pa potrebujemo tudi zato, ker doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti. Človek »svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom«, kamor uvršča tudi »pravico« do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Takšno razmišljanje oz. takšno ravnanje, tako nadškof Zore, je »nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko«.

Praznično okrašen oltar pred brezjansko baziliko. FOTO: FB/Nadškof Stanislav Zore

Najtežje je trpljenje duše ...

Ob tem ne smemo misliti zgolj na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni, kajti to trpljenje ni najhujše: »Veliko težje je trpljenje duše. Starejše ljudi neznosno boli občutek odvečnosti. Naj vam spregovorim o svoji mami. Vse življenje je bila vajena delati, trdo delati. V visoki starosti pa so ji moči pošle. Ne, da ne bi več skrbela sama zase. To ne. Pač pa ni mogla več pomagati drugim. Nekega dne mi je z veliko bolečino povedala, da nima niti toliko moči v rokah, da bi olupila krompir. Zakaj je torej sploh še na svetu. Kakšen občutek odvečnosti. Vprašal sem jo, če ima v rokah dovolj moči, da drži rožni venec. 'O, to pa, seveda,' mi je rekla. 'Mama, potem pa dovoli, da sedaj mi naredimo vse tisto, kar si skozi vse življenje počela ti, ti pa moli za vse nas. Ali boš lahko molila za vse nas?' In je molila, ponoči in podnevi. Brez občutka, da je odveč.«

Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more.

Naj nas torej Marija in Elizabeta danes učita, je povabil ljubljanski nadškof, da zapiranje vase ne bogati in ne osvobaja, pač pa siromaši in povzroča ogroženost. Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more.

Brezje in tamkajšnjo baziliko naj bi danes obiskalo najmanj 10.000 romarjev.

Po besedah vodje Romarskega urada Brezje Andreje Eržen Firšt se je današnje osrednje romarske maše udeležilo okoli 4.000 vernikov, medtem ko v celem dnevu na Brezjah pričakujejo najmanj 10.000 obiskovalcev.