»Naš Bog je Bog, ki je postal človek, da bi nam pokazal veličino našega dostojanstva in nas povedel v tisto prihodnost, ki nam jo je omogočil s svojim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Obenem pa smo dogodke odrešenja praznovali zato, da bi evangelij, to veselo oznanilo odrešenja, ponotranjili. Da bi se za Božje ponudbe navdušili, jih začeli sami živeti in jih tudi oznanjati drugim,« je poudaril nadškof.

Vsa kraljestva tega sveta so minljiva

Praznik Kristusa Kralja vesoljstva je v bogoslužje Cerkve vpeljal šele papež Pij XI. leta 1925, torej v času polnega razmaha treh velikih totalitarizmov prejšnjega stoletja. Papež je, pojasnjuje Stanislav Zore, z uvedbo tega praznika hotel povedati svetu in kristjanom, da so vsa kraljestva tega sveta, še tako mogočna in nasilna, navsezadnje minljiva.

Kdor sprejme Kristusa, ne bo nikomur hlapčeval

»Bog pa je začetek in konec časov, kakor molimo ob velikonočni sveči. Kdor sprejme Kristusa, se ne bo klanjal zemeljskim veljakom in ne bo nikomur hlapčeval. Kdor sprejme Kristusa za svojega Boga in Gospoda, bo v resnici živel svobodo, za katero nas je osvobodil Kristus,« opozori nadškof Zore.

Ni se umaknil pred križem

In doda, da so ljudje hoteli Jezusa za kralja imeti po tem, ko je pomnožil kruh in nasitil tisoče. Radi bi imeli kralja, ki bi skrbel za njihove telesne potrebe, za njihovo blagostanje, a Jezus se je takrat umaknil na goro. Ni pa se umaknil pred križem, na katerem je visel Pilatov napis 'Jezus Nazarečan, judovski kralj', kar ni ne prvo in ne zadnje posmehovanje Kristusovemu dostojanstvu, podčrta Zore.

Kateri Kristus je nam bližje?

Nadškof je za konec nagovora vernike še spodbudil z vprašanjem: kateri Kristus pa je nam bližje? »Ta, ki naj bi poskrbel za naše zemeljske potrebe, ali tisti, ki nas osvobaja greha in nas vabi v kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni?« pobara nadškof msgr. Stanislav Zore.