Ko smo v minulem letu, v katerem je bilo težko načrtovati, načrtovali pastoralno dogajanje po župnijah, dekanijah in tudi v škofiji, smo vselej dodali vprašaj – če bodo razmere dovoljevale, je nagovor začel nadškof Zore. Nekatere dejavnosti je bilo možno izpeljati, druge je bilo treba prilagoditi ukrepom, tretje preložiti na pozneje.

Nismo obstali pred ovirami in se prepustili črnogledosti

»Sem pa vesel, da nismo obstali pred težavami in ovirami, da se nismo prepustili črnogledosti, temveč smo priznali težave in nato poiskali možnosti, ki so se kljub temu ponujale. Župnijska občestva so v tem času zaživela drugače, k čemur so veliko pripomogli tisti z znanjem s področja novih medijev. Z njihovo pomočjo in pripravljenostjo duhovnikov in drugih župnijskih sodelavcev je oznanjevalno poslanstvo Cerkve dobilo nove razsežnosti,« je izpostavil msgr. Stanislav Zore.

Bog naj blagoslavlja vaše zavihane rokave, ko boste s pogumnim prizadevanjem storili vse, da bo med nami čim več miru in dobrega. (msgr. Stanislav Zore)

Odkrivanje novih načinov verskega življenja

Ta čas je bil tudi preizkus naše solidarnosti, je nadaljeval nadškof in spomnil, kakšnih podvigov so se lotili sodelavci in prostovoljci Karitas, ki so pod vodstvom Svetega Duha odkrivali nove poti, kako priti do pomoči potrebnih. Podobno je bilo tudi na področju podeljevanja zakramentov, kjer smo se »z vsakim novim tednom učili in prilagajali. Za nami je torej leto, v katerem smo v poslušnosti Svetemu Duhu odkrivali nove načine verskega življenja naših družin in župnij.«

Začeli smo izključevati drug drugega

A po drugi strani se je v letu, ki je minilo, med nami začel proces delitve, ki se je začel z nezaupanjem, ki smo mu dovolili vstopiti v naše misli in odnose. »Zaprli smo se v svoj mehurček, v družno enako mislečih in čutečih, in začeli načelno odklanjati vsa drugačna mnenja. Nekateri so zdvomili tudi nad papežem Frančiškom in Kongregacijo za nauk vere. Začeli smo izključevati drug drugega – bolj na ravni srca kot drugače,« je opozoril nadškof Zore.

Odgovor je lahko tudi vztrajanje na sinodalni poti, ki smo jo po škofijah začeli obhajati oktobra in bo v tem okviru potekala do velikega šmarna letos. (msgr. Stanislav Zore)

Bomo poglabljali jarke med nami, dvigali nasipe, večali razdalje?

In se vprašal, kaj bomo storili v letu, ki ga začenjamo – bomo poglabljali jarke med nami, dvigali nasipe, večali razdalje? »Odgovor je lahko tudi vztrajanje na sinodalni poti, ki smo jo po škofijah začeli obhajati oktobra in bo v tem okviru potekala do velikega šmarna letos,« je izpostavil msgr. Zore in dodal, da skupno poročilo, ki ga bo nato Slovenska škofovska konferenca (SŠK) poslala Generalnemu tajništvu Škofovske sinode, ne bo poglavitni sad te poti.

Začnimo moliti drug za drugega

Pomembnejši je, tako nadškof, osebni odnos in osebni pristop slehernega duhovnika, redovnice in redovnika, mame in očeta, čisto vsakega kristjana. Papež je v nagovoru ob začetku sinode povabil k trem korakom: srečanju, poslušanju, razločevanju. »Prav zaradi vse večjih razdalj med nami – tudi znotraj družin in celo župnij – vas v duhu sinodalne poti, sinoda pomeni hoditi skupaj, vabim, da začnemo moliti drug za drugega,« je povabil msgr. Stanislav Zore.

Zaprli smo se v svoj mehurček, v družno enako mislečih in čutečih, in začeli načelno odklanjati vsa drugačna mnenja. (msgr. Stanislav Zore)

En očenaš dnevno

In nadaljeval, da jutri sicer še ne bomo zgladili vseh razlik, a če bomo začeli moliti drug za drugega z vso preprostostjo srca, ki Bogu ne bo pripovedovalo, kaj naj stori z drugim, temveč bo tega človeka preprosto položilo pred Boga, bomo v Njem, ki je Oče nas vseh, tudi mi začeli postajati sestre in bratje med seboj. »Prosim vas torej, naj vsakdo dnevno zmoli en očenaš prav s tem namenom, da bi po tej molitvi k skupnemu Očetu začeli postajati bratje in sestre med seboj. Če nam bo to uspelo, se za druge korake sinodalne poti ne bojim.«

»Bog naj vas blagoslovi, da bosti tudi vi neprestano blagoslavljali«

Ob koncu nagovora je nadškof Zore vsem zaželel veliko Božjega blagoslova: »Bog naj blagoslavlja vaše zavihane rokave, ko boste s pogumnim prizadevanjem storili vse, da bo med nami čim več miru in dobrega. Bog naj blagoslavlja vaša odprta srca, ki bodo pozorna na druge ljudi in njihova življenja. Bog naj blagoslovi vaša ušesa, da bodo poslušala tisto govorico, ki brez besed prihaja iz oči in obrazov. Bog naj vas blagoslovi, da boste tudi vi neprestano blagoslavljali vse okoli sebe.«