»Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: 'Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Vsi dobro poznamo ta evangeljski prizor, je prepričan nadškof Zore: Jezus je pustil za sabo ravnino, kjer živijo ljudje, ki razmišljajo o tem, kako so v našem življenju pomembni zdravje, uspeh, velik bančni račun potovanja in zabave. Ničemur se nismo pripravljeni odpovedati.

Jezus pa na gori začne govoriti o stvareh, ki ljudi na prvi pogled na pritegnejo. Jezus blagruje uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne in žejne pravičnosti, usmiljene, čiste v srcu, delavce za mir, tiste, ki so zaradi pravičnosti preganjani …

Našo pozornost posrkajo besede o uboštvu, žalosti, preganjanju, zasramovanju, zato preslišimo Jezusove besede o nebeškem kraljestvu, o tolažbi, o dediščini, o miru, o nasičenosti.

Priznati moramo, tako ljubljanski nadškof, »da tudi v nas samih ob poslušanju Jezusovih blagrov zazveni nekakšno nerazumevanje, morda kar nestrinjanje ali celo zavračanje.« Težava je v tem, nadaljuje, »ker našo pozornost posrkajo besede o uboštvu, žalosti, preganjanju, zasramovanju«. Zato preslišimo Jezusove besede o nebeškem kraljestvu, o tolažbi, o dediščini, o miru, o nasičenosti.

Ob poslušanju teh besed se v nas soočita dve kraljestvi. Jezus je pred Pilatom jasno povedal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, mi pa velikokrat v mislih in čutenjih ostajamo prav znotraj tega kraljestva.

Kolikor bolj bodo blagri naš življenjski program, toliko več bo Božjega kraljestva že tudi na tem svetu.

To je svet, pojasni nadškof Zore, kjer sta uspeh in užitek bogova, ki smo jima pripravljeni darovati vse, in vendar ta svet ni izpolnitev vseh naših pričakovanj. Ljudje namreč v sebi nosimo hrepenenje po nebeškem kraljestvu, Jezus pa nam govori, kako se to kraljestvo uresničuje: »Kolikor bolj bodo blagri naš življenjski program, toliko več bo Božjega kraljestva že tudi na tem svetu,« svoje premišljevanje sklene nadškof Zore.