»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih … Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Nadškof Zore večkrat naleti na vprašanje, ali konec koncev niso vse vere enake, češ, saj nas vse odpirajo za višje vrednote, nas spodbujajo k spoštljivemu odnosu do bližnjega in oznanjajo življenje, ki presega zgolj zemeljsko. Tudi kristjani si ob vseh lepih besedah o toleranci do vseh in do vsakega včasih ne upajo niti pomisliti, »kaj šele reči, da je Jezus Kristus edini Odrešenik človeštva«. Danes namreč prevladuje miselnost, tako nadškof Zore, da je vsak sam sebi merilo, sam sebi gospodar in sam sebi odrešenik.

Želimo si, da bi bilo to res, in dejansko tudi je, pojasnjuje nadškof, »a na povsem drugačen način«: »Potem ne bi veljale Jezusove besede iz govora na gori, ki jih je povzel današnji evangeljski odlomek. Nikoli nobeden izmed nas ne bi sam iz sebe dejal, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Jezus pa to zahtevo postavi pred svoje učence, ne da bi za trenutek pomišljal, ali jo bodo sposobni slišati, kaj šele sprejeti.«

Jezus nam dokazuje, da je ljubezen do sovražnikov vendarle možna: v umirajočem kriku je pribit na križ prosil Očeta, naj odpusti njegovim sovražnikom, ker ne vedo, kaj delajo.

Na tej točki nas nadškof spodbuja, naj sami sebe vprašamo, ali smo sposobni ljubiti svoje sovražnike, ali smo sposobni ljubiti čisto vse ljudi. običajno pridemo do spoznanja, da tega ne zmoremo. Jezus pa nam dokazuje, da je ljubezen do sovražnikov vendarle možna, a to znova počne na povsem svoj način: v umirajočem kriku je pribit na križ prosil Očeta, naj odpusti njegovim sovražnikom, ker ne vedo, kaj delajo. »Mi smo pribiti z drugačnimi žeblji. Naj [Jezus] tudi nas uči moliti, kadar bomo prešibki za Ljubezen,« svoje premišljevanje današnjega evangelija sklene ljubljanski nadškof.