Dvajsetega januarja miniva 60 let od brutalnega zažiga Antona Vovka v Novem mestu, od dogodka torej, zaradi katerega je bil povojni ljubljanski (nad)škof v očeh vernikov prepoznan kot pričevalec za vero. Živa zavest o Vovkovem svetništvu – celo mučeništvu –, ko se kljub neznosnim in stalnim pritiskom revolucionarne oblasti ni zlomil kot pastir krajevne Cerkve, je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dozorela v odločitev za začetek postopka za njegovo beafitikacijo, ki je danes tako daleč, da so pristojni v vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov škofijski del postopka, ki se je pod vodstvom postulatorja dr. Ivana Merlaka začel leta 1999 in bil sklenjen leta 2007, uradno potrdili.

Odkar se je Vovkov postopek preselil v Rim, je za njegovo vodenje zadožen postulator dr. Blaž Jezeršek, nekdanji tajnik kardinala Rodeta, ko je bil ta na položaju predstojnika kongregracije za redovnike. Z njim so se za tiskano izdajo Družine – v katero pa zaradi omejenega prostora nismo mogli umestiti celotnega intervjuja, zato izpuščena vprašanja objavljamo v tem zapisu – pogovarjali o nekaterih prejšnjih korakih in o trenutnem dogajanju v postopku za Vovkovo beatifikacijo.

Ker je bil eden glavnih pomislekov Kongregacije za zadeve svetnikov glede škofijskega postopka dejstvo, da je bilo v njem zaslišanih razmeroma malo laiških prič, nas je zanimalo, ali so bili kot priče povabljeni tudi ljudje »z druge strani«, ki so se s škofom Vovkom srečali »po službeni dolžnosti«, kot sta Zdenko Roter in Mitja Ribičič. Postulatorjev odgovor je bil, glede na zaupnost postopka, pričakovan: »Razumeli boste, da s konkretnimi imeni tukaj ne morem operirati. Lahko le povem, da se je sodišče, ki je vodilo postopek, zelo potrudilo, da je k sodelovanju pritegnilo kar največ ljudi, ki bi utegnili življenje in delo božjega služabnika Vovka predstaviti iz vseh zornih kotov.«

Škofijski postopek ni osvetlil le Vovkovo življenje in misel, temveč je vzporedno stekel tudi postopek o čudežu, ki naj bi se zgodil na njegovo priprošnjo. Gradivo, ki je bilo poslano v Rim, se torej dotika tudi tega vprašanja, znano pa je, da se postopek za priznanje čudeža še ni začel. Ali to pomeni, da se na tem področju še nič ne dogaja?

»Res se bo postopek za razglasitev čudeža uradno začel šele po tem, ko bodo priznane herojske kreposti, vendar to ne pomeni, da se s tem v našem primeru še nismo začeli ukvarjati,« odgovarja postulator Jezeršek. Po njegovih besedah »gradivo za začetek postopka za čudež že pripravljamo. Nikakor pa to ne pomeni, da v primeru novega čudeža na priprošnjo božjega služabnika Antona Vovka ne bi začeli z novim postopkom, če se bo izkazalo, da bi bilo dokazovanje čudeža v novem primeru lažje oz. bi bil čudež bolj očiten.«

Daljši zapis pogovora s postulatorjem dr. Blažem Jezerškom objavljamo v 4. številki Družine.