Knjiga Cerkev v policijskih arhivih dr. Ljerke Bizilj iz leta 1990 je nastala tudi s pomočjo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki se ga avtorica, kot pravi sama, pogosto spoštljivo spominja. V pričujočem zapisu je nanizala nekaj misli iz preteklosti.

Nadškof Šuštar in bitka za priznanje božiča

V socialistični Sloveniji je bil božič posebna tema: za oblast prepovedana, za Cerkev in vernike pa boleča, saj so ga lahko praznovali le tiho, skrito. Bitka za praznovanje božiča je sicer potekala vse od konca druge svetovne vojne naprej, stopnjevala pa se je po letu 1981, z imenovanjem Alojzija Šuštarja za ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita.

Letos mineva sto let od rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja. Cerkev mu zadnja leta namenja veliko pozornosti. Bil pa je čas, predvsem v osemdesetih letih 20. stoletja, tam okoli osamosvajanja, ko so mu očitali, da je preveč popustljiv do oblasti, da njegova hrbtenica ni dovolj trdna. Kdor je tako mislil, nadškofa seveda ni dobro poznal.

Čeprav ni bilo naključje, da sta slovenska cerkvena oblast in Vatikan leta 1980 na čelo slovenske cerkve postavila dr. Alojzija Šuštarja: taktika Svete stolice je bila takrat: dialog, strpnost in diplomacija. In Šuštar je imel lastnosti, s katerimi je lahko zastopal ta stališča. Poleg tega je bil pred slovensko oblastjo in Vatikanom čist, ni bil obremenjen s preteklostjo in ga komunistična oblast še ni imela priložnosti preskušati na svoj tradicionalni način, saj je živel v tujini. Skratka, bil je svetovljan, razgledan duhovnik, ki bo/je znal, kljub strpnosti do oblasti, ohraniti cerkveno dostojanstvo.

Jugoslavija in Vatikan sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov, postopoma sprejela usodo sobivanja marksizma in krščanstva, pri čemer je bila v Jugoslaviji/Sloveniji, vsakršna vera še vedno v povsem podrejenem položaju.

Konec osemdesetih let 20.stoletja in leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah, sem imela večkrat priložnost srečati Alojzija Šuštarja, saj sem snovala knjigo Cerkev v policijskih arhivih. Odnos komunistična oblast – Cerkev je bila v enopartijskem sistemu zaostrena, komunizem je vero označeval kot 'opij za ljudstvo' in prepričana sem bila, da so ta odnos v arhivih Službe državne varnosti (SDV, UDBA) dobro spremljali. Igor Bavčar je postal notranji minister in sem ga uradno zaprosila za vpogled v arhive. Odobril je in nekaj mesecev sem hodila na Štefanovo ulico, kjer so mi posredovali veliko arhivskih gradiv. Ker jih nisem smela odnesti ali kopirati, sem si jih glasno brala in snemala na kasetofon. Na voljo so mi bili tudi zapisniki t.i. Minikoordinacije (imenovali so jo MINI), ki je na ravni slovenske oblasti, vključena v Službo državne varnosti, nadzorovala in uravnavala (kolikor je lahko) slovensko Cerkev in odnose z Vatikanom. Konec sedemdesetih let 20.stoletja so jo sestavljali: Mitja Ribičič, predsednik takratne povezovalke političnih in sindikalnih organizacij - Socialistične zveze, Milan Kučan, ki je bil takrat na čelu slovenske skupščine, Stane Kolman, predsednik republiške verske komisije, Franc Šali, sekretar Zveze komunistov Slovenije, pozneje ga je zamenjal Franc Šetinc, Franc Kimovec Žiga, Primož Hainz je bil sekretar Minikoordinacije, sestavljali so jo še Milan Meden (urednik Dnevnika, novinar), javni tožilec Milan Škrk in eden izmed šefov Službe državne varnosti: Edo Kranjčevič. Že po sestavi Mini se vidi, kako pomembna je bila Cerkev za slovensko komunistično oblast.

V Mini so se npr. dogovorili, kdo bo v imenu oblasti čestital Šuštarju, kdo od politikov ga bo sprejel, kaj bo ob posvetitvi objavil RTV, kaj časniki; v Delu naj bi objavili portret novega nadškofa.

Najbolj se je s Cerkvijo ukvarjala državna varnost, ki se je vseskozi po vojni trudila pridobiti čim več duhovnikov, jih izsiljevala, podkupovala…; vendar je večina 'izdajala' Udbi tisto, kar je Udba že vedela.

Oblast oz. Udba je po drugi vojni ustanovila duhovniško društvo, da bi prek njega laže obvladovala Cerkev, da bi razbila njeno enotnost. Članom je subvencionirala socialno zavarovanje. Leta 1981 je bilo vanj včlanjenih 364 duhovnikov.

Oblast je duhovnike vključevala tudi v nekatere svoje organizacije. Poskušali so vplivati na politiko in ravnanje slovenske Cerkve, se dogovarjali o kadrovski politiki v Cerkvi, se dogovorili, koga od duhovnikov povzdigovati, koga kompromitirati.

Slovenska Cerkev je bila deležna tudi ekonomske pomoči iz tujine (televizorji, kelihi, diaprojektorji…), kar je oblast natančno spremljala. Dobivala je tudi denar in za devize in za menjavo v dinarje je dolgo skrbel Matija Maček, visok slovenski politik, ki je potem Cerkvi sredstva tudi posredoval.

V 80-ih letih 20.stoletja je SDV s strani Cerkve zaznavala vedno bolj odkrito zahtevo po spoštovanju človekovih pravic, predvsem pravic vernih, zahtevala je nevtralno šolo, dostop Cerkve do sredstev javnega obveščanja, vključno z RTV, vrnitev nacionalizirane lastnine… (televizija je npr. pogosto iz posnetkov slovenskih vasi izrezala posnetke cerkva).

Vendar pa je slovenska oblast vseeno pazila, da so odnosi z Vatikanom ostali kolikor toliko normalni. Svoja stališča so si izmenjavali prek jugoslovanskega veleposlanika v Vatikanu. In tudi Vatikan je bil zainteresiran, da vlada nekakšno premirje.


FOTO: Ljerka Bizilj

Z nadškofom Šuštarjem pa se je začel na Slovenskem nov čas za Cerkev. Cerkev je postala bolj navzoča v javnosti, oblasti so Šuštarja morale spoštovati in njegove besede jemati zares. Poleg tega je leta 1980 umrl Tito in med republiškimi vodstvi se je začel boj za prevlado, rahljati so se začele tudi komunistične spone v vzhodni Evropi. Odnos do Cerkve in vernih pa se bistveno ni spremenil - še vedno so bili drugorazredni državljani. Sodeč po zapiskih, ki jih je delala oblast, pa jih je Šuštar, kljub podrejenemu položaju, kar dobro obvladoval in taktično prekašal.

Šuštar je zelo hitro po imenovanju navezal stike z zamejskimi duhovniki, škofi, ni se izogibal stikom z emigracijo (leta 1981 je obiskal grob Gregorija Rožmana v Ameriki).

Oblastne metode so se v tem obdobju le spremenile: izsiljevanj, insceniranih obtožb, zaplemb verskega tiska je bilo manj, gotovo je koncilska odločitev, da bo Cerkev lojalna do oblasti, vplivala tudi na cerkveni odnos pri komuniciranju z oblastmi. Prisluškovalne naprave so v stenah nadškofijskih prostorov vseeno ostale, tudi Mini je delovala, verske komisije so bile tudi na občinskih ravneh, sodelavci Udbe so morali še naprej spremljati pridige. Šuštar pa je moral spretno krmariti med svojimi jastrebi in oblastjo. V lastnih vrstah so mu pogosto očitali - preveč strpnosti in prijaznosti do oblasti.

S Šuštarjem se je začel na videz spoštljiv odnos med obema stranema, dialoga ni bilo nikoli več, a se Cerkev najbrž tudi ni nikoli dotlej bolj izmuznila oblasti kot prav v času nadškofa Šuštarja. Kmalu po imenovanju se je lotil bitke z oblastjo, ki jo je uradno predstavljala t.i. verska komisija - da bi božič lahko uradno obeležili, da bi lahko prek medijev voščili božič, da bi bil božič dela prost dan. V tujini so bili kritično do zapostavljanja božica v Sloveniji, na kar tudi takratna politika ni bila imuna. Tudi Jože Smole, ki je na čelu takratne Socialistične zveze zamenjal Mitjo Ribičiča, si je zadal nalogo, da bo ljudem 'vrnil' božič, pozneje je dobil vzdevek Božiček.

V cerkvenih krogih so probleme s praznovanjem božiča imenovali 'božična afera'. Jože Smole se je trudil, da se je dialog odvijal mirno.

Šuštar si je zelo prizadeval, da bi smel voščiti božič prek medijev. Prvič je nadškof Šuštar lahko voščil božič prek radia leta 1986, Jože Smole pa tisto leto prek televizije; da je postal božič dela prost dan, pa je trajalo nekoliko dlje.

Leta 1986 je javnomnenjska raziskava pokazala, da 79 odstotkov Slovencev praznuje božič, 43 kot verski praznik, 36 odstotkov kot družinski praznik in 59 odstotkov anketiranih se je zavzelo , da je božič dela prost dan.

Leta 1987 so problem prostega dneva rešili tako, da je bil božič v soboto, leta 1988 pa v nedeljo. Leta 1989 pa je bil božič dela prost dan.

Nadzor nad Cerkvijo pa v socializmu vendarle ni bil popoln. Konec januarja 1989 npr. oblast še ni nič vedela o zametkih političnega združevanja kristjanov, o čemer pričajo tudi zapiski službe državne varnosti (krščanskodemokratska stranka). Cerkev je delovala tiho, a vztrajno, četudi je vez in vpliv na oblikovanje politične stranke javno zanikala. Vendar pa je Cerkev v času prvih demokratičnih volitev ravnala dostojanstveno, edino kar so vernikom priporočili: ne volite obstoječe oblasti, pri kandidatih poglejte, kdo so in od kod prihajajo.

Slovenska Cerkev je v svoji zgodovini preživela različne položaje: bila je teptana in je teptala, bila je zaničevana in je zaničevala, bila je poniževana in je poniževala.

Nadškof Šuštar je skupaj z Jožetom Smoletom, slovenskim vernikom vrnil božič, postavil pa je tudi temelje cerkvenega političnega delovanja: Cerkev nima 'svoje' stranke, Cerkev se zavzema, da so verni v vseh strankah. In današnja Cerkev ni glasna, deluje premišljeno in se poleg duhovne oskrbe, ukvarja s svojo gospodarsko, finančno utrditvijo.

Ljerka Bizilj