Dvorana Matije Tomca je bila namreč, kot smo obveščali tudi na Družinini spletni strani, 25. aprila prizorišče premiernega predvajanja dokumentarnega filma 3450 – Bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Film pripoveduje zgodbo o umoru 3450 slovenskih vojnih ujetnikov v kraškem breznu Kočevskega roga – zgodbo njihove poti v smrt, pa tudi zgodbo skrivanja in odkrivanja resnice o tem vojnem zločinu. Osrednji junaki filma so Jama pod Macesnovo gorico, njene žrtve in raziskovalna ekipa, ki je v letu 2022 izkopala 3450 umorjenih v najhujšem bratomoru v slovenski zgodovini.

Del sodelujočih pri pogovoru po projekciji filma. FOTO: Bogomir Štefanič

Filmski pričevalci

V filmu kot pričevalci na starejših posnetkih nastopajo roški rešenci France Dejak, Milan Zajec in Janez Janša st.; slišimo Nikolaja Tolstoja, ki je za visoko osebno ceno razkril britansko vlogo pri vračanju tudi slovenskih domobrancev v smrt v Jugoslaviji; svoje delo predstavijo sodelavci ekipe, ki je raziskala brezno pod Macesnovo gorico (arheologa dr. Luka Rozman in dr. Uroš Košir, antropologinja dr. Petra Leban Seljak); gledalce nagovorita Janko Car, domačin iz Željn pri Kočevju, ki ima v Rogu dva strica, tretji pa je zelo verjetno deset let po vojni umrl na zaprtem območju Gotenice, in Jože Bartolj st., ki je oživil spomin na povojni miniranje roškega brezna … Scenarij za film in režijo podpisuje dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, direktor fotografije in snemalec raziskave brezna je Jože Jagrič, glasbo za film je napisal Uroš Kovač, besedilo bere Jernej Kuntner …

Dodatna projekcija

Del te ekipe se je tudi udeležil premierne predstavitve filma v Zavodu sv. Stanislava, kjer je do 10. maja na ogled tudi razstava o Jami pod Macesnovo gorico. In prav v povezavi s to razstavo smo dolžni zapisati pojasnilo.

Sprva je bilo namreč predvidno – tako smo tudi napovedali na naši spletni strani – da bo v četrtek popoldan najprej ob 17. uri vodenje po razstavi (avtor dr. Jože Dežman), nato pa ob 18. uri projekcija filma. Že ob 17. uri pa se je v Zavodu sv. Stanislava zbralo toliko ljudi, da je bilo vnaprej jasno, da bo sicer zelo velika dvorana Matije Tomca (sprejme okoli 300 gostov) za projekcijo filma uro pozneje preprosto premajhna za vse. Dr. Dežman se je zato pravilno odločil za dodatno predvajanje (prej je bilo še eno za sodelavce šentviškega zavoda) in tako omogočil stotinam ljudi ogled pretresljivega filma, ki nikogar ne more pustiti ravnodušnega.

»Uradni« premieri ob 18. uri je sledil nagovor nekaterih sodelujočih pri filmu in raziskavi Jame pod Macesnovo gorico ter nekaterih gostov.

Dr. Jože Dežman, spiritus movens razstavnega in filmskega projekta o Jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Jože Dežman: »Videti nepojmljivo«

Dr. Jože Dežman je v sočutno tišino, ki je v povsem napolnjeni zavodski dvorani zatrepetala takoj po predvajanju filma, vstopil z besedami: »Po videnem je težko kaj reči …« In res je težko, saj gre za prizore, ki omogočajo »videti nepojmljivo«. A ne gre le za videti, temveč, kot je dejal dr. Dežman, videno tudi sprejeti, razumeti … Gre za osebno držo vsakogar: držo, ki išče pravičnost in mir, ki vztraja pri ohranjanju zdrave pameti, sposobnosti pogovora, utiranju poti odpuščanja … »Verjamem, da bomo ta pogovor nadaljevali – vaš današnji obisk to vsekakor pokaže,« se je številnim zbranim zahvalil dr. Dežman. K besedi je nato povabil nekatere sodelavce pri filmu, raziskavi brezna …

Snemalec Jože Jagrič v pogovoru z dr. Zvonko Zupanič Slavec. FOTO: Bogomir Štefanič

Jože Jagrič: »Kamera resničnosti«

Direktor fotografije in snemalec Jože Jagrič je opravil veliko, tudi tvegano delo: skozi njegovo kamero spremljamo žrtve in znanost, ki se jih je strokovno in sočutno dotaknila. »Marsikaj sem kot snemalec že posnel, ko pa vstopiš v prostore, kjer pod nogami čutiš kosti, je težko, neizmerno težko … Zato je tudi kamera imela drugačno sporočilnost; to ni bila klasična 'turistična', 'potovalna' ali kakšna koli drug kamera – to je bila kamera resničnosti, Kajnova in Abelova kamera. To resnico moramo vedno znova nositi na dan,« je vidno ganjen ob odzivu občinstva dejal Jagrič.

Vodja arheološke raziskave dr. Luka Rozman. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Luka Rozman: »Oživili smo mrtve«

Vodja arheološke raziskave dr. Luka Rozman je s svojim delom, pa tudi prispevkom pri nastajanju filma razkrival plasti dramaturgije smrti, ki bo vidna tudi v šestem poročilu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki bo predvidoma do 17. maja, (ukinjenega) dneva spomina na žrtve komunizma, izšla pri založbi Družina. »Že to, koliko se nas je zbralo tukaj, kaže, kako je ta tema aktualna, po drugi strani pa zelo zahtevna,« je zbrane nagovoril dr. Rozman. Ob tem se je znova javno zahvalil celotni ekipi, ki je raziskovala Jamo pod Macesnovo gorico – ekipo je odlikovala strokovnost, ki je omogočila varno izvedbo v zahtevnih, tudi tveganih razmerah.

Zgolj za ponazoritev teh razmer je navedel enega izmed dogodkov iz večmesečnega dela od pomladi do jeseni 2022. Vsako jutro si je ekipa v Kočevskem rogu najprej pripravila agregat, s katerim so dovajali električno energijo na delovišče. Hkrati so pripravili ventilatorje, s katerimi so dovajali svež zrak v jamo. Zgodilo pa se je, da so agregat postavili preblizu ventilatorjev in so namesto svežega zraka v jamo dovajali onesnažen zrak. A dosledno izvedeni varnostni ukrepi so zagotovili, da so naprave v jami zaznale previsoko raven monoksida in vse se je srečno izreklo. Skratka: raziskovalna ekipa je morala res ves čas in dosledno paziti, kaj delajo, da so varno in dosledno strokovno opravili svojo nalogo. »Ponosen sem, da sem bil del te ekipe in te zgodbe – da smo na nek način uspeli oživiti umrle v tem zločinu, ki se ne bi smel nikoli zgoditi,« je dejal dr. Rozman.

Slikarka Marjetka Dolinar. FOTO: Bogomir Štefanič

Marjetka Dolinar: »Pot do cilja«

Dr. Dežman je k besedi povabil tudi slikarko Marjetko Dolinar, ki je ob odprtju brezna pod Macesnovo gorico naslikala pretresljiv triptih; na ogled je na osrednjem stopnišču Zavoda sv. Stanislava. »Zelo sem ganjena, a hkrati doživljam globoko zadoščenje, da se je toliko doseglo s to krasno ekipa, ki je prišlo do cilja,« je ob ogledu filma dejala Dolinarjeva. »Tudi sama kot slikarka sem prišla do cilja, saj doživljam, da so ljudje zadovoljni, ko vidijo moje slike, ne glede na to, da so žalostne – ampak so resnične.«

Igralec Jernej Kuntner. FOTO: Bogomir Štefanič

Bralec besedila v filmu igralec Jernej Kuntner je svoje doživljanje ob sodelovanju pri filmu in seznanitvi z dejstvi, pričevanji in podobami, ki jih prinaša, strnjeno ubesedil v misel: »Moraš biti človek brez empatije, če te to ne prizadene, sploh če imaš med žrtvami koga od svojih. Jaz nimam, pa me je prizadelo. To je treba rešiti!«

Nadškof Anton Stres in akademik Andrej Jemec. FOTO: Bogomir Štefanič

Nadškof Anton Stres: »Pretresenost, hvaležnost, zgroženost«

Med gledalci je bil – poleg predsednika Slovenske škofovske konference, novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta – tudi nadškof Anton Stres, dolgoletni predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK. Na Dežmanovo vabilo je strnil svoje vtise po ogledu filma v tri ugotovitve oz. pojme.

Prvi je pretresenost nad tem, kar se je zgodilo: kako so nekateri v breznu počasi umirali v brezupnem stanju, kako je bila drugim ob hitri smrti prihranjena ta zadnja groza.

Drugi pojem: hvaležnost: dr. Stres je javno izrazil hvaležnost vsem, na čelu z dr. Dežmanom, ki so tako požrtvovalno izpeljali raziskovalno in dokumentarno delo. »To gotovo ni bilo lahko, zato je bilo treba delati ne samo strokovno, ampak tudi s srcem,« je dejal dr. Stres in dodal: »Kakršno koli je že danes /družbeno/ ozračje – to bo ostalo, te resnice več ni mogoče utišati. Lahko se sicer 'odlaga' in skuša diskreditirati, ampak to je narejeno, resnica je izrečena, resnica je prišla na dan – zato tisočkrat hvala predvsem v imenu tistih, ki so v breznu končali svoje življenje,«

In tretja nadškofa misel: zgroženost nad nekaterimi nepietetnimi odzivi ljudi našega časa, ki v tem trenutku celo vodijo slovensko našo državo; to je za dr. Stresa nekaj nezaslišanega in nosi slabo napoved za prihodnost (a to lahko v javni zavesti spreminja prav sporočilnost razstave, filma in znanstvene monografije o Macesnovi gorici, dodajamo).

Predsednik Nove Slovenije Matej Tonin. FOTO: Bogomir Štefanič

Matej Tonin: »Če vsak naredi svoje …«

Predvajanja filma se je udeležil tudi predsednik Nove Slovenije, stranke, ki je bila ključna za sprejem zakona o zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015; prav ta zakon je sploh omogočil raziskavo Jame pod Macesnovo gorico, prav tako operativna podpora uprave za vojaško dediščino in sektorja za vojna grobišča, ki je bil oblikovan v okviru ministrstva za obrambo, ko ga je vodil mag. Tonin. Predsednik Nove Slovenije se je zahvalil vsem, ki so prišli pogledat dokumentarec o Macesnovi gorici, in vsem, ki so opravili veliko delo, o katerem govori film. Pri teh stvareh je, kot je dejal, »pomembno, da vsak naredi svoj kamenček v mozaiku, vsak naredi tisto, kar lahko. Če bo vsak naredil svoje, potem stvar ne bo pozabljena in bodo mrtvi končno dobili svoj spomin.«

Dr. Mitja Ferenc v pogovoru z dr. Žigo Turkom. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Mitja Ferenc: »Odrekanje pravice do groba«

Za to si že desetletja prizadevat tudi zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Opravil je izjemno delo zlasti pri evidentiranju in raziskovanju prikritih morišč in grobišč. Če je bila izhodišča številka, ko se je pred tremi desetletji začelo s tem projektom, postavljena pri nekaj deset lokacijah, jih je prizadevanje dr. Ferenca do danes v javno zavest umestilo več kot 700.

Dr. Ferenc je v svojem nastopu spomnil na prizadevanja, v katerih se je leta 2010 povezal prav z nadškofom Stresom. Spraševala sta se, kako prepričati tedanjega predsednika vlade (to je bil Borut Pahor), da se spusti v Hudo jamo in se odloči, ali se bodo posmrtni ostanki tamkajšnjih žrtev lahko pokopani ali ne. Ob obletni maši v Kočevskem rogu se je dr. Stres s Pahorjem dogovoril za to dejanje in »julija 2010 smo bili zadnji, ki smo se spustili po kasneje propadlih leseni stopnicah na dno Hude jame. Takrat smo si dali roko, da bodo žrtve pokopane, pa je nekdo drug, minister iz iste vlade (tj. minister za delo Svetlik; op. B. Š.), odločil drugače. Čakali smo sedem let, da so bile iz rova iznesene vse žrtve in je bilo 1.410 žrtev Hude jame potem le pokopanih,« je tedanje razmere opisal dr. Ferenc.

Nujno je sledilo njegovo naslednje vprašanje: »Ali bomo tudi zdaj tako dolgo čakali, da bomo pokopali 3.450 žrtev Macesnove gorice? Videli smo: stroka zna in zmore; smo pogumni, dajemo programe, se lotevamo stvari, ki so se zdele pred leti še popolnoma utopične, ampak težavo imamo pri najbolj elementarni civilizacijski in humanitarni pravici – pravici do groba. Iznesli smo 3.450 žrtev, pa se bomo zdaj verjetno nekaj let pregovarjali, ali jih bomo lahko pokopali. To je tisto, kar boli, to je tisto, kar je nesprejemljivo za slovensko družbo. Želim si, da ne bi spet preteklo sedem let, kot je preteklo od Hude jame,« je dejal zgodovinar in ob tem spomnil, da na raziskavo in prekop čaka še veliko drugih morišč (kraška brezna, rudniški in protitankovski jaški …).

»Čas beži, mi pa se ukvarjamo s temeljno civilizacijsko pravico – pravico do groba. Upam, da bo v naši državi čim manj kreonov, ki to pravico preprečujejo, da bi se jim oči odprle in da bomo lahko pokopali svoje brate,« je še dejal dr. Ferenc.

Napoved prihodnjih dogodkov

Dogodek o premieri filma o Macesnovi gorici in njenih žrtvah je dr. Dežman sklenil z napovedjo izida šestega poročila vladne komisije za prikrita grobišča; napovedjo novih javnih projekcij filma (morda ključno vprašanje pri tem je: ali ga bo predvajala nacionalna televizija?); napovedjo novih postavitev razstave o Macesnovi gorici (ob dnevu spomina na žrtve komunizma v samostanu sv. Ane v Kopru, nato v Novo Gorici) …

»Povejmo to zgodbo, pogovarjajmo se o njej,« je zbrane spodbudil dr. Dežman, kajti prav »pravica do pogovora je tisto, kar nam skuša ta /sedanja vladajoča/ garnitura v Sloveniji vzeti«. A ta pravica in pravica, da ima vsak umrli svoj spomin in grob, je »mera demokracije«, za katero smo se dolžni dosledno zavzemati.

Polna zavodska dvorana Matije Tomca je ob koncu z minuto molka počastila vse žrtve.