Nadškof Stres v intervjuju o novi vladi, novem papežu in veliki noči. »Gre za to, da Cerkev ostaja na ravni civilne družbe in uživa vse tiste možnosti, ki jih država daje civilni družbi in vsem organizacijam in združenjem, ki so del civilne družbe.«

Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres je v intervjuju za STA izrazil željo, da bi si ob velikonočnih praznikih privoščili tisto, kar nam bo dalo pravo veselje. Prazniki tokrat sicer minevajo v znamenju menjav v vrhu države in Cerkve. V pogovoru za STA je izrazil upanje, da menjava vlade ne bo prinesla sprememb v odnosu do Cerkve, od novega papeža pa pričakuje marsikaj.

Kakšna pričakovanja ima Cerkev na Slovenskem od nove vlade?

Vedno znova poudarjamo, da v Katoliški cerkvi – in verjamem, da tudi v drugih verskih skupnostih – ne pričakujemo nobenih posebnih privilegijev ali kakršnih koli drugih prednosti, ampak si želimo, da bi živeli v družbi, kjer se v celoti spoštujejo človekove pravice, med njimi tudi pravica do verske svobode. In to do pozitivne verske svobode v smislu, da se spoštuje tudi ureditev, ki izhaja tako iz slovenske ustave kot tudi iz mednarodnega sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo.

Iz tega sporazuma jasno sledi, da se Slovenija in Sveti sedež zavzemata za kooperativni model odnosov med državo in Cerkvijo, kot je v praksi v veliki večini evropskih držav. Gre za to, da Cerkev ostaja na ravni civilne družbe in uživa vse tiste možnosti, ki jih država daje civilni družbi in vsem organizacijam in združenjem, ki so del civilne družbe.

To je naša legitimna zahteva, ki ne more biti odvisna od tako ali drugače usmerjene vlade, ker gre za nekaj, kar je stalnica. Zato si želimo, da bi lahko tudi naprej delovali tako, kot smo do zdaj, in da se z novo vlado ne bi nič spremenilo ali poslabšalo naših možnosti za delovanje. Po drugi strani smo tudi mi pripravljeni storiti vse, kar je v naši moči in v okviru naših pristojnosti, da bi nova vlada uspela v najbolj odločilnih nalogah, ki jih ima v tem trenutku, da se nam ne bi zgodilo kaj podobnega, kot se je nekaterim drugim članicam EU.


NSi in SLS sta v zakonodajni postopek vložili predlog novele zakona o verski svobodi, ki naj bi odpravil ugotovljene neustavnosti zakona. Kako vi ocenjujete vsebino predloga?

Sporočili smo že, da se s predlogom novele strinjamo. Gre le za to, da se sledi odločbi ustavnega sodišča. Že takrat, ko je ustavno sodišče ocenilo zakon o verski svobodi, smo bili z njegovo oceno zadovoljni, ker je v bistvu zakonu dalo prav. Popravki, ki jih zahteva, za nas niso zelo pomembni in nismo imeli težav, da jih sprejmemo.

Ustavno sodišče je ocenilo, da je zakon v skladu z ustavo. Vsak globlji poseg v zakon ne more imeti ustavnopravnih razlogov ali temeljev. Ustavno sodišče je tu jasno. Če bi ga kdo hotel spreminjati, se ne more opirati ne na ustavo ne na kakšen drug ustavnopravni razlog, ampak kvečjemu na svojo ideologijo. Mi pa pričakujemo, da je slovenska država neideološka, ideološko nevtralna, in da veljajo pri nas le ustavnopravni in ne ideološki razlogi.


Do menjave oblasti je prišlo tudi v Cerkvi. Kako ste sprejeli novico o izvolitvi novega papeža Frančiška, ki prihaja iz Argentine?

To je bilo zelo prijetno presenečenje za nas vse. Presenetili sta me dve stvari: najprej hitrost, s katero so kardinali izbrali papeža. Bil je izvoljen že takoj naslednji dan po začetku konklava, kar pomeni, da so izjemno hitro dosegli dvotretjinsko večino, kar ni tako enostavno. Drugo presenečenje pa je, da tisti, ki so menili, da poznajo stanje v Cerkvi in možnosti različnih kandidatov ali kardinalov, niso predvidevali, da bo izvoljen prav on. Tudi med kandidati iz Latinske Amerike so omenjali druge.

Pričakujemo, da bo papež marsikaj uredil. Njegovi prvi koraki in prve odločitve, ki so seveda simbolne, npr. izbira imena ali načina nastopa, razodevajo, da ve, kaj hoče.


Menite, da se bo pripravljen soočiti s problemi Cerkve, npr. s pedofilskimi škandali in uhajanjem dokumentacije iz vatikanskih uradov?

Papež bo tu gotovo nadaljeval odločno ravnanje svojega predhodnika Benedikta XVI. Občutek imam, da je čiščenje pedofilskih afer opravil že prejšnji papež in da so norme zdaj jasno postavljene. Je pa to dolgoročni projekt. Ne gre le za to, da za nazaj razčistimo nekatere stvari, temveč da tudi preprečimo, da bi do česa podobnega prihajalo v prihodnje. Tu je predvsem na potezi vzgoja v semeniščih. Pri pripravnikih na duhovništvo bo treba biti torej še bolj pozoren, a to so stvari, ki terjajo delovanje na dolgi rok.

Kar pa zadeva stanje v vatikanskih uradih, kjer je prihajalo do nepričakovanih zadev, sem prepričan, da bo papež to gotovo lahko uredil z raznimi kadrovskimi menjavami, čeprav mu ne bo lahko, glede na to, da ni bil nikoli v službi v vatikanskih uradih. Gotovo bo odločilno, katerega kardinala bo imenoval za državnega tajnika.


Kako so novico o izvolitvi novega papeža sprejeli kristjani v Sloveniji?

Znano je, da je novi papež s Slovenijo povezan na dva načina: po eni strani sta s kardinalom Francem Rodetom prijatelja. Poznata se še iz časa študija bogoslovja, prihajala sta iz istega naselja, na Rodetovo povabilo pa je zdajšnji papež leta 1970 prišel tudi na obisk v Slovenijo in tu prebil teden dni.
Po drugi strani pa je slovenska skupnost v Buenos Airesu, kjer je bil dolga leta nadškof, zelo močna, številni Slovenci so bili njegovi sodelavci v škofiji. Tamkajšnji pomožni škof Vinko Bokalič je Slovenec, Slovenec Jure Rode pa je bil zaposlen na škofiji kot pravnik. Med argentinskimi škofi pa sta še dva Slovenca, in sicer nadškof Andrej Stanovnik in škof Lojze Urbanč.


Bo glede na to, da novi papež poudarja pomen skromnosti in preprostosti, tudi obhajanje velike noči zdaj bolj preprosto?

Kakšnega posebnega razsipavanja nismo nikoli uprizarjali. Velikonočni zajtrk, "žegen", malo prekajene šunke in nekaj velikonočne potice ni kakšno veliko razkošje.


Toda po slovenskem ljudskem izročilu je miza na veliko noč vendarle obložena. Ljudje se tega še vedno skušajo držati.

Za praznike si vedno kaj privoščimo, sicer ni praznovanja. Praznik je nekaj drugega kot običajen dan. Si pa lahko naredimo praznike še lepše brez pretiravanja v jedači in pijači tako, da se obiščemo, da si voščimo, da doživimo nekaj lepega. Cerkveni obredi velikega tedna, ki se začnejo na veliki četrtek in končajo na velikonočno nedeljo, so nekaj posebnega v cerkvenem letu. Ti obredi ustvarjajo tudi lepo razpoloženje.


A tudi velika noč postaja vse večja tarča trgovcev. Kako se lahko upremo vse večji komercializaciji praznika?

Noben trgovec nikogar ne sili, da mora kaj kupiti. Od nas je odvisno, kaj želimo, in česa ne. Njihov interes je, da ponujajo blago. Od naše razsodnosti in treznosti pa je odvisno, do kod gremo. Pomembno je, da si privoščimo tisto, kar nam bo res dajalo pravo veselje.

Naše tradicionalno obhajanje velike noči ni bilo povezano z obiljem. Naši ljudje so v prejšnjih desetletjih živeli dokaj skromno, pa so si kljub temu za veliko noč naredili veliko lepega veselja.

Sam sem doma z majhne kmetije in živeli smo bolj skromno kot ne. Poznali smo ekonomijo uporabne, ne pa menjalne vrednosti. Toda za praznike je mama vedno spekla potico, od prašiča je tudi še kaj ostalo, potem pirhi, ki smo jih z veseljem barvali ... To so bile tradicionalne dobrote, ki smo se jih veselili na velikonočno jutro. Še veliko bolj pa smo se veselili tega, da smo šli na velikonočno nedeljo v cerkev in doživeli vstajenjsko procesijo. Eno z drugim je potem ustvarilo velikonočno razpoloženje.

Velika noč se v javnosti sicer veliko omenja kot pomladni praznik, povezan z raznimi poganskimi, nekrščanskimi običaji, ki so bili povezani s prihodom pomladi in oživljanjem narave. Toda krščanstvo, podobno kot judovstvo, ni "naravna" religija, ki časti ponavljajoče se naravne pojave, ampak "zgodovinska" religija, ki obhaja spomin na enkratne zgodovinske dogodke našega odrešenja, ki dosežejo svoj vrhunec v dogodkih Jezusove smrti in vstajenja. Tako smo tudi kristjani podobno kot pred nami že Judje dali starim poljedelskim praznikom novo vsebino, vzeto iz svojega zgodovinskega spomina.

Bistvo velike noči torej ni naravnoreligijsko ozadje, temveč tipično krščanska vsebina praznikov. Ta je spomin na Božjo ljubezen, ki jo je Jezus izkazal s tem, ko je dal svoje življenje za nas in se je ta ljubezen izkazala za tako močno, da je premagala smrt.


Foto: arhiv Družine / T. S.